Dolgo časa se že ukvarjam z vprašanjem, kaj je tisto, kar ženskam (in neredko tudi moškim) preprečuje, da bi se počutile lepe in vredne. Verjamem, da je možnih razlogov še več, a poskusila sem jih strniti v nekaj tistih najmočnejših, s katerimi se dnevno soočamo. Tokrat besede namenjam prvim trem.
1. Pretirana pričakovanja
Perfekcionizem je eden najhujših sovražnikov notranjega zadovoljstva in obenem tisti, katerega dolga leta bolj ali manj uspešno premagujem tudi sama, na različnih področjih življenja. Ko se ujamemo v igro lovljenja popolnosti in sledimo motu “samo najlepše je dovolj dobro”, vedno ostajamo poražene. Vedno je lahko nekdo še lepši, boljši, z lepšimi očmi, bolj ravnim in manjšim nosom, bolj fit postavo, bolj izbranimi oblačili, lepšimi fotografijami na Facebooku … Na podlagi opazovanja sveta okrog sebe si lestvico postavimo tako visoko, da je nikoli ne dosežemo in zato tudi ne moremo biti zadovoljne s sabo. Vedno od sebe pričakujemo samo še več, ali pa se zaradi tega celo nehamo truditi, ker zamišljena podoba ostaja nedosegljiva.
Sama sem namesto besede popolna tako raje začela uporabljati besedo “dovršena” - to v mojem jeziku pomeni, da zase v celoti poskrbim in se uredim po svojih najboljših močeh, kot najbolje zmorem in znam v tem trenutku. To ne pomeni, da iščem izgovore ali si vzamem manj časa zase; pomeni le, da sprejmem, da je to dovolj dobro in da bom sama sebi raje prijazna prijateljica kot neusmiljen kritik.
2. Ostre sodbe o sebi
Skozi leta smo, največkrat od naših najbližjih, hote ali nehote slišale in skrbno shranile številne negativne oznake, ki jih vedno znova potegnemo na plano, ko opazujemo svojo podobo. “Sem neprivlačna, dolgočasna, nimam šarma, nimam lepih potez, nisem bila ustvarjena, da bi bila lepa …” Takšne in še številne druge destruktivne misli nam zbijajo občutek zaupanja v svojo lepoto. Morda se bo katera celo oglasila z odgovorom: “Ampak - če je pa res! Res nisem / nimam tega in tega …” A čigava resnica je to? So nas tako označili vrstniki v mlajših letih, z različnimi zbadljivkami? Nas je slučajno v to prepričal bivši fant ali mož, ki nas ni v celoti cenil in nas je dnevno prikrito opominjal, kaj mu na nas ni všeč, me pa smo to sčasoma sprejele za svojo resnico?
Opomnimo se, da so to samo priučene sodbe, ki jih priklicujemo v misli. In v prvi vrsti sploh ni pomembno, če so v očeh kogarkoli resnične. Pomembno je dejstvo, da nam niso v pomoč in nas zgolj ovirajo na poti do lepše podobe sebe. Misli pa lahko, z malce truda in delom na sebi, nadomestimo z drugimi, bolj vzpodbudnimi. Če same na začetku zares ne najdemo ničesar, kar bi nam bilo na sebi všeč, lahko za pomoč prosimo dobro prijateljico ali koga drugega, ki nas ima zares rad. Ta nam bo takoj znal našteti vsaj 3 stvari, ki so na nas posebej lepe in na katere se lahko začnemo v bodoče bolj osredotočati kot na podlago za grajenje pozitivnih prepričanj o sebi.
3. Okupiranost s strahom
“Joj, osmešila se bom; kaj pa če ljudem v tej obleki ne bom všeč; nisem vajena pritegniti pozornosti, zagotovo bom čudno izpadla … Raje sploh ne grem.”
Strah je eno od čustev, ki imajo izjemno močan vpliv na naše izbire v življenju. Je vrojen mehanizem za preživetje, ki se praviloma sproži v primeru hude bolečine ali življenjske nevarnosti, nanj pa se odzovemo z begom ali s soočenjem s situacijo. A kljub temu, da gre za prirojeno čustvo, se odzivanja s strahom dodatno priučimo tudi s posnemanjem in opazovanjem obnašanja drugih, še posebej v otroštvu, ko mnogo časa preživimo s pomembnimi odraslimi, ki nam predstavljajo zgled in ključni model učenja. Tako se lahko naučimo, da se strah ne vključi zgolj v primeru dejanske ogroženosti, ampak tudi takrat, ko gre zgolj za namišljene nevarnosti - tudi takšne, ki se morda nikoli ne bodo zgodile.
Pravzaprav je večina strahov, ki jih občutimo, pridobljenih, ali pa oznako “strah” celo naučeno pripišemo občutkom, ki so sicer precej pozitivni. Ko sem kot mala deklica pred plesnim nastopom občutila pozitivno vznemirjenje, so me odrasli vedno mirili: “Naj te ne bo strah!”. A s tem, ko so mi iskreno želeli pomagati, so dosegli ravno nasprotno. Tako sem sicer pozitiven občutek, ki ga takrat še nisem najbolje razumela, ker je bil zame nov, začela vedno le bolj povezovati z negativnim strahom, in podobno se je morda zgodilo tudi vam, v najrazličnejših situacijah. Tako je “strah”, ki bi sicer lahko bil zgolj pozitivno vznemirjenje, postal že praktično običajen odziv v situacijah, ko ubiramo korake v neznano, izven ustaljenih in poznanih navad. In popolna sprememba oblačil ali preobrazba videza, ki je prej dolgo časa ostajal bolj ali manj nespremenjen, zagotovo šteje mednje. A v resnici nas torej nazaj sploh ne drži tisti primarni strah, ki človeku služi kot “alarm”, ko je ogroženo njegovo golo preživetje, temveč naš občutek, da se bodo uresničili najbolj črni scenariji - ki pa sploh niso osnovani na nobenem resničnem dejstvu, temveč jih ustvarimo zgolj v naših mislih.
Če strahu dovolimo, da nas ohromi in odvrne od sprememb (izberemo beg namesto soočenja), potem izpustimo tudi priložnost za vse čudovite občutke, ki nas pričakujejo na drugi strani. Zato je pomembno, da si strah sicer priznamo, a se pri tem ustavimo in premislimo, ali ne gre morda zgolj za ‘metuljčke v trebuhu’, ker je pred nami nekaj novega in nepoznanega, me pa smo jih pomotoma, ker smo se tako naučile, označile za strašljive. S tem zavedanjem bomo mnogo lažje izbrale soočenje z izzivom in stopile v akcijo. Če nam je lažje, si lahko tudi pomagamo z notranjim pogovorom: “Ok, hvala strah, slišim in čutim te, a tokrat mi ne koristiš, saj nisem resno ogrožena. Pravzaprav sem te samo zamešala z ‘metuljčki’, tako da lahko greš. :) Želim se počutiti lepše in bolje, zato bom pogumno izbrala spremembo, saj lahko mnogo več pridobim kot izgubim.”
( … se nadaljuje)
Perfekcionizem je eden najhujših sovražnikov notranjega zadovoljstva in obenem tisti, katerega dolga leta bolj ali manj uspešno premagujem tudi sama, na različnih področjih življenja. Ko se ujamemo v igro lovljenja popolnosti in sledimo motu “samo najlepše je dovolj dobro”, vedno ostajamo poražene. Vedno je lahko nekdo še lepši, boljši, z lepšimi očmi, bolj ravnim in manjšim nosom, bolj fit postavo, bolj izbranimi oblačili, lepšimi fotografijami na Facebooku … Na podlagi opazovanja sveta okrog sebe si lestvico postavimo tako visoko, da je nikoli ne dosežemo in zato tudi ne moremo biti zadovoljne s sabo. Vedno od sebe pričakujemo samo še več, ali pa se zaradi tega celo nehamo truditi, ker zamišljena podoba ostaja nedosegljiva.
Sama sem namesto besede popolna tako raje začela uporabljati besedo “dovršena” - to v mojem jeziku pomeni, da zase v celoti poskrbim in se uredim po svojih najboljših močeh, kot najbolje zmorem in znam v tem trenutku. To ne pomeni, da iščem izgovore ali si vzamem manj časa zase; pomeni le, da sprejmem, da je to dovolj dobro in da bom sama sebi raje prijazna prijateljica kot neusmiljen kritik.
2. Ostre sodbe o sebi
Skozi leta smo, največkrat od naših najbližjih, hote ali nehote slišale in skrbno shranile številne negativne oznake, ki jih vedno znova potegnemo na plano, ko opazujemo svojo podobo. “Sem neprivlačna, dolgočasna, nimam šarma, nimam lepih potez, nisem bila ustvarjena, da bi bila lepa …” Takšne in še številne druge destruktivne misli nam zbijajo občutek zaupanja v svojo lepoto. Morda se bo katera celo oglasila z odgovorom: “Ampak - če je pa res! Res nisem / nimam tega in tega …” A čigava resnica je to? So nas tako označili vrstniki v mlajših letih, z različnimi zbadljivkami? Nas je slučajno v to prepričal bivši fant ali mož, ki nas ni v celoti cenil in nas je dnevno prikrito opominjal, kaj mu na nas ni všeč, me pa smo to sčasoma sprejele za svojo resnico?
Opomnimo se, da so to samo priučene sodbe, ki jih priklicujemo v misli. In v prvi vrsti sploh ni pomembno, če so v očeh kogarkoli resnične. Pomembno je dejstvo, da nam niso v pomoč in nas zgolj ovirajo na poti do lepše podobe sebe. Misli pa lahko, z malce truda in delom na sebi, nadomestimo z drugimi, bolj vzpodbudnimi. Če same na začetku zares ne najdemo ničesar, kar bi nam bilo na sebi všeč, lahko za pomoč prosimo dobro prijateljico ali koga drugega, ki nas ima zares rad. Ta nam bo takoj znal našteti vsaj 3 stvari, ki so na nas posebej lepe in na katere se lahko začnemo v bodoče bolj osredotočati kot na podlago za grajenje pozitivnih prepričanj o sebi.
3. Okupiranost s strahom
“Joj, osmešila se bom; kaj pa če ljudem v tej obleki ne bom všeč; nisem vajena pritegniti pozornosti, zagotovo bom čudno izpadla … Raje sploh ne grem.”
Strah je eno od čustev, ki imajo izjemno močan vpliv na naše izbire v življenju. Je vrojen mehanizem za preživetje, ki se praviloma sproži v primeru hude bolečine ali življenjske nevarnosti, nanj pa se odzovemo z begom ali s soočenjem s situacijo. A kljub temu, da gre za prirojeno čustvo, se odzivanja s strahom dodatno priučimo tudi s posnemanjem in opazovanjem obnašanja drugih, še posebej v otroštvu, ko mnogo časa preživimo s pomembnimi odraslimi, ki nam predstavljajo zgled in ključni model učenja. Tako se lahko naučimo, da se strah ne vključi zgolj v primeru dejanske ogroženosti, ampak tudi takrat, ko gre zgolj za namišljene nevarnosti - tudi takšne, ki se morda nikoli ne bodo zgodile.
Pravzaprav je večina strahov, ki jih občutimo, pridobljenih, ali pa oznako “strah” celo naučeno pripišemo občutkom, ki so sicer precej pozitivni. Ko sem kot mala deklica pred plesnim nastopom občutila pozitivno vznemirjenje, so me odrasli vedno mirili: “Naj te ne bo strah!”. A s tem, ko so mi iskreno želeli pomagati, so dosegli ravno nasprotno. Tako sem sicer pozitiven občutek, ki ga takrat še nisem najbolje razumela, ker je bil zame nov, začela vedno le bolj povezovati z negativnim strahom, in podobno se je morda zgodilo tudi vam, v najrazličnejših situacijah. Tako je “strah”, ki bi sicer lahko bil zgolj pozitivno vznemirjenje, postal že praktično običajen odziv v situacijah, ko ubiramo korake v neznano, izven ustaljenih in poznanih navad. In popolna sprememba oblačil ali preobrazba videza, ki je prej dolgo časa ostajal bolj ali manj nespremenjen, zagotovo šteje mednje. A v resnici nas torej nazaj sploh ne drži tisti primarni strah, ki človeku služi kot “alarm”, ko je ogroženo njegovo golo preživetje, temveč naš občutek, da se bodo uresničili najbolj črni scenariji - ki pa sploh niso osnovani na nobenem resničnem dejstvu, temveč jih ustvarimo zgolj v naših mislih.
Če strahu dovolimo, da nas ohromi in odvrne od sprememb (izberemo beg namesto soočenja), potem izpustimo tudi priložnost za vse čudovite občutke, ki nas pričakujejo na drugi strani. Zato je pomembno, da si strah sicer priznamo, a se pri tem ustavimo in premislimo, ali ne gre morda zgolj za ‘metuljčke v trebuhu’, ker je pred nami nekaj novega in nepoznanega, me pa smo jih pomotoma, ker smo se tako naučile, označile za strašljive. S tem zavedanjem bomo mnogo lažje izbrale soočenje z izzivom in stopile v akcijo. Če nam je lažje, si lahko tudi pomagamo z notranjim pogovorom: “Ok, hvala strah, slišim in čutim te, a tokrat mi ne koristiš, saj nisem resno ogrožena. Pravzaprav sem te samo zamešala z ‘metuljčki’, tako da lahko greš. :) Želim se počutiti lepše in bolje, zato bom pogumno izbrala spremembo, saj lahko mnogo več pridobim kot izgubim.”
( … se nadaljuje)
RSS Feed