Ste kdaj opazovali, kako niti dve drevesi nista enaki? Vsako je zraslo in se izoblikovalo po svoje, da se je v najboljši možni meri prilagodilo virom, ki so mu na voljo. Svetlobi, prostoru ... Nekatera se vitko raztezajo visoko v nebo, druga se ležerno pretegujejo pod njimi in svoj življenjski prostor iščejo v širini. Pri tleh se bohoti gosto podrastje. Razmišljam, kako je narava popoln kreator. In kako smo ljudje besedi popolnost odvzeli globlji pomen in ji dodali težo, ki je nihče ne zmore nositi.
Tudi po najhujših katastrofah se narava vedno zna nazaj prilagoditi, vzcveteti, zaživeti ...
Njena popolnost je ravno v tem, da vsak delček v njej igra svojo vlogo v tem čudovitem ravnovesju.
Tudi po najhujših katastrofah se narava vedno zna nazaj prilagoditi, vzcveteti, zaživeti ...
Njena popolnost je ravno v tem, da vsak delček v njej igra svojo vlogo v tem čudovitem ravnovesju.
Ljudje pa se tako pogosto trudimo, da bi bili nekdo drug. Da bi se stlačili v prostor, ki nas ne podpira, v kožo, ki ni ustvarjena za nas, v dimenzije, ki ne morejo podpreti tega, da živimo svojo verzijo sebe.
Kdo nas prepričuje, da taki kot smo, nismo v redu?
A ni to zgolj idealna podlaga, da nam lahko vsak dan prodajajo množico izdelkov in storitev, ki naj bi nas naredite "boljše", "bolj popolne"?
Kot da bi Jelko želeli prepričati da si mora pobarvati iglice, da bo bolj takšna kot Smreka; da Bukev potrebuje bolj srčaste liste, da bo privlačna kot Lipa; da Macesen nujno rabi preparat, da mu pozimi ne odpadejo iglice, ker tak ne bo nikoli "na naslovnici skupaj z najlepšimi drevesi" ... Na srečo se narava ne pusti motiti s človeškmi nesmisli in še naprej mirno ustvarja svoje ravnovesje.
Podobno razmišljam tudi o krajih, kamor potujemo. Vam je všeč svet, kjer so vsa mesta enaka? Kjer so stavbe enakih dimenzij, vse delane po isti šabloni? Koliko časa bi nam bilo zanimivo potovati na drugo stran sveta, da bi tam vedno znova našli ... enakost? Kako veseli bi bili, če bi vsi živeli v domovih, ki bi bili skoraj povsem enaki?
Koliko časa bi nam bilo zanimivo spoznavati nove ljudi, če bi po nekaj trenutkih vsakič ugotovili, da so vsi praktično ... enaki?
Vsak od nas ima svoje osebne želje, potrebe in okus za estetiko. Ko najdemo tisto, kar je našemu srcu blizu, bomo tam ostali. Najsi bo to mesto, ki ga kličemo dom, ljudje, ki so nam najbližje ... K njim se bomo vračali, ker nam dajejo tiste pristne in tople občutke. Morda bomo tudi za potovanje izbrali vedno isti kraj, ker nam je tam iz nekega razloga najbolj domače in prijetno. A imeli smo ga možnost izbrati, iz bogastva vseh različih kotičkov na svetu. Ko gremo raziskovat in iskat nove navdihe, ideje, nova spoznanja, takrat si želimo raziskovati raznolikost. Ker se vznemirljivost skriva v nepoznanem.
Zato se mi zdi vredno razmisleka - zakaj se tolikokrat trudimo biti nekomu podobni, namesto da bi gradili na tem, kar nam je bilo dano? Zakaj si, včasih prav obsedeno, želimo enakih stvari, kot jih ima nekdo drug? Zakaj se trudimo ustrezati in biti sprejeti v neki izbrani družbi ali odnosu, ki nas niti približno ne podpira? Če daš rastlino ali žival v okolje, ki je ne more podpreti s pogoji za življenje, se bo nekaj časa borila, životarila, nato pa umrla. Mi pa tako pogosto silimo ravno v tisti "gozd", kjer ni pravega prostora za nas.
Tudi mi smo del tega sveta, te narave. Kot vse v naravi smo bili ustvarjeni z namenom, taki kot smo. Da lahko na svoj način prispevamo svoj delček v tem popolnem ravnovesju.
Zakaj se torej tako trudimo postati neka okleščena, uniformirana oblika sebe, če pa je prav čar raznolikosti tisti, ki dela svet okrog nas tako zelo bogat, zanimiv in večno skrivnosten? Individualnost je tista, ki nas dela zanimive, posebne, za nekoga nepozabne. Unikatna mešanica osebnosti, pogledov na življenje, vrednot in izgleda, pri čemer slednji nikakor nima toliko večje moči nad ostalimi, kot se (pre)pogosto pustimo prepričati.
Želim si, da moje življenje bogatijo raznoliki ljudje, ki si mojo družbo izbirajo zato, ker sem "svoja", in ker z njimi lahko delim nek košček človečnosti, ki ga ni mogoče najti drugje.
Kdo nas prepričuje, da taki kot smo, nismo v redu?
A ni to zgolj idealna podlaga, da nam lahko vsak dan prodajajo množico izdelkov in storitev, ki naj bi nas naredite "boljše", "bolj popolne"?
Kot da bi Jelko želeli prepričati da si mora pobarvati iglice, da bo bolj takšna kot Smreka; da Bukev potrebuje bolj srčaste liste, da bo privlačna kot Lipa; da Macesen nujno rabi preparat, da mu pozimi ne odpadejo iglice, ker tak ne bo nikoli "na naslovnici skupaj z najlepšimi drevesi" ... Na srečo se narava ne pusti motiti s človeškmi nesmisli in še naprej mirno ustvarja svoje ravnovesje.
Podobno razmišljam tudi o krajih, kamor potujemo. Vam je všeč svet, kjer so vsa mesta enaka? Kjer so stavbe enakih dimenzij, vse delane po isti šabloni? Koliko časa bi nam bilo zanimivo potovati na drugo stran sveta, da bi tam vedno znova našli ... enakost? Kako veseli bi bili, če bi vsi živeli v domovih, ki bi bili skoraj povsem enaki?
Koliko časa bi nam bilo zanimivo spoznavati nove ljudi, če bi po nekaj trenutkih vsakič ugotovili, da so vsi praktično ... enaki?
Vsak od nas ima svoje osebne želje, potrebe in okus za estetiko. Ko najdemo tisto, kar je našemu srcu blizu, bomo tam ostali. Najsi bo to mesto, ki ga kličemo dom, ljudje, ki so nam najbližje ... K njim se bomo vračali, ker nam dajejo tiste pristne in tople občutke. Morda bomo tudi za potovanje izbrali vedno isti kraj, ker nam je tam iz nekega razloga najbolj domače in prijetno. A imeli smo ga možnost izbrati, iz bogastva vseh različih kotičkov na svetu. Ko gremo raziskovat in iskat nove navdihe, ideje, nova spoznanja, takrat si želimo raziskovati raznolikost. Ker se vznemirljivost skriva v nepoznanem.
Zato se mi zdi vredno razmisleka - zakaj se tolikokrat trudimo biti nekomu podobni, namesto da bi gradili na tem, kar nam je bilo dano? Zakaj si, včasih prav obsedeno, želimo enakih stvari, kot jih ima nekdo drug? Zakaj se trudimo ustrezati in biti sprejeti v neki izbrani družbi ali odnosu, ki nas niti približno ne podpira? Če daš rastlino ali žival v okolje, ki je ne more podpreti s pogoji za življenje, se bo nekaj časa borila, životarila, nato pa umrla. Mi pa tako pogosto silimo ravno v tisti "gozd", kjer ni pravega prostora za nas.
Tudi mi smo del tega sveta, te narave. Kot vse v naravi smo bili ustvarjeni z namenom, taki kot smo. Da lahko na svoj način prispevamo svoj delček v tem popolnem ravnovesju.
Zakaj se torej tako trudimo postati neka okleščena, uniformirana oblika sebe, če pa je prav čar raznolikosti tisti, ki dela svet okrog nas tako zelo bogat, zanimiv in večno skrivnosten? Individualnost je tista, ki nas dela zanimive, posebne, za nekoga nepozabne. Unikatna mešanica osebnosti, pogledov na življenje, vrednot in izgleda, pri čemer slednji nikakor nima toliko večje moči nad ostalimi, kot se (pre)pogosto pustimo prepričati.
Želim si, da moje življenje bogatijo raznoliki ljudje, ki si mojo družbo izbirajo zato, ker sem "svoja", in ker z njimi lahko delim nek košček človečnosti, ki ga ni mogoče najti drugje.
RSS Feed