Tisti, ki me dobro poznajo, vedo, da sem od malih nog vedno v pogonu. Odraščala sem z vrednoto, da je življenje trdo delo, da se vrednost človeka meri po njegovem delu in uspehu in zato je potrebno neprestano nekaj delati. To me je v življenju, po seznamu družbeno zaželenih ciljev, daleč pripeljalo. A sčasoma sem se vedno le bolj začela zavedati, da sem v tej nenehni tempiranosti izgubila stik s sabo in da me to na dolgi rok ne pelje v pravo smer. In da “družbeno zaželeni cilji” morda sploh niso moji.
Besedo produktivnost smo začeli enačiti z besedo delo, pa še zdaleč nimata istega pomena. Prepričani smo, da je čas, ko nič ne delamo, zapravljen. Ego se na vso moč trudi, da bi nas držal v nenehni aktivnosti - da bi ves čas počeli stvari, ki so vidne navzven. Da bi nas drugi opazili.
Po eni strani “jamramo”, kako zelo smo zaposleni, po drugi strani pa smo na to kar nekako ponosni in zato - tega seveda ne bomo nikoli na glas priznali - potihem pričakujemo komentarje priznanja ali občudovanja (“Ti si nora!”; “Res ne vem, kako ti vse to uspeva!”).
Nekje v sebi vemo, da naše življenje nima pravega ravnotežja in da bomo, če se ne bomo posvetili sebi, prej ali slej plačali svoj davek. A še vseeno to odlagamo nekam v prihodnost in kratkoročne rešitve iščemo v vikendih na morju in v naključnem brskanju po vsebinah za osebnostno rast (brez prave namere, da res nekaj spremenimo).
Zdaj je najbolj pomembno, da zaključim študij, dobim dobro službo, napredujem, zaslužim več, zaslužim še več, da lahko pokrijem kredit za hišo/stanovanje ker potem bom … srečna?
Se samo meni zdi, da življenje ne bi smelo biti samo zbiranje “kljukic” na seznamu in da sta čas in skrb zase več kot zgolj še nekaj, kar “bi morala” početi, ker je ravno v trendu, zares pa se bom s tem ukvarjala, “ko bo čas”?
Če ves čas delam samo na stvareh, ki so vidne navzven, mi produktivnost in življenjska energija enkrat usahneta. Ljudje nismo roboti, pa čeprav smo včasih obravnavani, kot da se to od nas pričakuje. Ko grem "z glavo skozi zid" tudi takrat, ko čutim, da ne morem biti povsem pri stvari - takrat vem, da se pozabim imeti rada.
Telo potrebuje pravi odmor. Možgani obožujejo čas, ko se lahko kot mali otrok igrajo, neobremenjeno premetavajo ideje in iz tega ustvarijo nekaj novega. In jaz potrebujem nekaj mirnih vdihov in izdihov, da sploh uspem ujeti samo sebe in razmisliti, ali še hitim v pravo smer.
Tudi sama se še vedno učim, da je biti sama s sabo in početi “nič”* povsem ok - da to ni lenoba in da so občutki krivde ob tem odveč (zanimivo, kako smo to, da si vzamemo čas zase, mnogi uspeli povezati z občutkom krivde). Da si s tem pravzaprav dam priložnost, da razmislim, ali so moji cilji še vedno res moji, ali me to, kar počnem, izpolnjuje, mi daje smisel, ali še vedno imam sebe ali sem se morda kje izgubila v pričakovanjih drugih. Ta “nič” je včasih tudi zahtevnejši, kot se zdi, a hkrati lahko da toliko pomembnih vpogledov. Včasih tudi bolečih, a zato še toliko bolj dragocenih.
*ko rečem “nič” s tem mislim nič navzven zelo vidnega ali pomembnega
Zdaj si večkrat vzamem čas, ko sem za zunanji svet“zasedena” in grem na zmenek s sabo. Počasi začenjam zares uživati v teh trenutkih. S kavo v roki, ko se nikamor ne mudi, ko lahko skozi okno v miru opazujem svet in razmišljam zgolj o sebi, brez da bi z mislimi že bila pri tisoč in eni stvari, ki me še čakajo.
Besedo produktivnost smo začeli enačiti z besedo delo, pa še zdaleč nimata istega pomena. Prepričani smo, da je čas, ko nič ne delamo, zapravljen. Ego se na vso moč trudi, da bi nas držal v nenehni aktivnosti - da bi ves čas počeli stvari, ki so vidne navzven. Da bi nas drugi opazili.
Po eni strani “jamramo”, kako zelo smo zaposleni, po drugi strani pa smo na to kar nekako ponosni in zato - tega seveda ne bomo nikoli na glas priznali - potihem pričakujemo komentarje priznanja ali občudovanja (“Ti si nora!”; “Res ne vem, kako ti vse to uspeva!”).
Nekje v sebi vemo, da naše življenje nima pravega ravnotežja in da bomo, če se ne bomo posvetili sebi, prej ali slej plačali svoj davek. A še vseeno to odlagamo nekam v prihodnost in kratkoročne rešitve iščemo v vikendih na morju in v naključnem brskanju po vsebinah za osebnostno rast (brez prave namere, da res nekaj spremenimo).
Zdaj je najbolj pomembno, da zaključim študij, dobim dobro službo, napredujem, zaslužim več, zaslužim še več, da lahko pokrijem kredit za hišo/stanovanje ker potem bom … srečna?
Se samo meni zdi, da življenje ne bi smelo biti samo zbiranje “kljukic” na seznamu in da sta čas in skrb zase več kot zgolj še nekaj, kar “bi morala” početi, ker je ravno v trendu, zares pa se bom s tem ukvarjala, “ko bo čas”?
Če ves čas delam samo na stvareh, ki so vidne navzven, mi produktivnost in življenjska energija enkrat usahneta. Ljudje nismo roboti, pa čeprav smo včasih obravnavani, kot da se to od nas pričakuje. Ko grem "z glavo skozi zid" tudi takrat, ko čutim, da ne morem biti povsem pri stvari - takrat vem, da se pozabim imeti rada.
Telo potrebuje pravi odmor. Možgani obožujejo čas, ko se lahko kot mali otrok igrajo, neobremenjeno premetavajo ideje in iz tega ustvarijo nekaj novega. In jaz potrebujem nekaj mirnih vdihov in izdihov, da sploh uspem ujeti samo sebe in razmisliti, ali še hitim v pravo smer.
Tudi sama se še vedno učim, da je biti sama s sabo in početi “nič”* povsem ok - da to ni lenoba in da so občutki krivde ob tem odveč (zanimivo, kako smo to, da si vzamemo čas zase, mnogi uspeli povezati z občutkom krivde). Da si s tem pravzaprav dam priložnost, da razmislim, ali so moji cilji še vedno res moji, ali me to, kar počnem, izpolnjuje, mi daje smisel, ali še vedno imam sebe ali sem se morda kje izgubila v pričakovanjih drugih. Ta “nič” je včasih tudi zahtevnejši, kot se zdi, a hkrati lahko da toliko pomembnih vpogledov. Včasih tudi bolečih, a zato še toliko bolj dragocenih.
*ko rečem “nič” s tem mislim nič navzven zelo vidnega ali pomembnega
Zdaj si večkrat vzamem čas, ko sem za zunanji svet“zasedena” in grem na zmenek s sabo. Počasi začenjam zares uživati v teh trenutkih. S kavo v roki, ko se nikamor ne mudi, ko lahko skozi okno v miru opazujem svet in razmišljam zgolj o sebi, brez da bi z mislimi že bila pri tisoč in eni stvari, ki me še čakajo.
RSS Feed