Kdo ali kaj je merilo lepote in kdo ima sploh pravico soditi o našem izgledu? In kako vemo, da je mnenje objektivno?
Naj začnem kar pri bistvu - edino resnično merilo lepote smo me same! Rodile smo se posebne, edinstvene in popolnoma čudovite - izziv je le v tem, da nas je nekje na poti nekdo prepričal, da to ni res. Zato zdaj vlagamo trud in energijo v to, da se naučimo vrniti nazaj na začetek in začeti spet verjeti vase.
Naše zaznave - kako nekoga vidimo (kot lepega, posebnega, privlačnega, zanimivega …) - so izjemno kompleksne in nanje vplivajo vsa naša prepričanja, mnenja, informacije, čustva in občutki, ki jih nosimo v sebi, zato je vsako mnenje vedno povsem subjektivno.
Objektivna lepota ne obstaja. Obstaja le določen skupek mnenj in prepričanj, ki v določenem času razvije močnejši glas in vpliv ter tako preostalo množico (torej nas) na vse možne promocijske načine precej uspešno prepričuje, da “točno takšna-in-takšna ženska” predstavlja objektivno dejstvo o lepoti. Moč tega prepričanja pa krepimo me same točno s tem, ko vse nesrečne opazujemo to idealizirano podobo in si na vsak način prizadevamo, da bi se ji čim bolj približale. Tu imamo večjo vlogo kot si sploh lahko predstavljamo.
Ostane torej subjektivna podoba lepote. In ta je pravzaprav najpomembnejša :) Ali zares potrebujemo občutek, da cel svet goji prepričanje, da smo čudovite, popolne in lepe ženske? Saj tudi smo, čisto vsaka. Ampak ne potrebujemo, da v to verjamejo milijoni ljudi. Ali ni morda dovolj, da to misli oseba, s katero želimo graditi prihodnost? Oseba, ki vidi in razume tudi našo notranjost, ki se zares zaljubi v “cel paket” in nas spodbuja, da sijemo tudi navzven? Še najbolj pomembno pa je, da do tega spoznanja pridemo ME SAME. Ko se prebijemo čez vse naučene negotovosti in negativna prepričanja o sebi, si upamo biti zares me, znotraj in zunaj. In takrat enostavno zapremo vrata vsem tistim, ki so nas želeli na silo spremeniti, preoblikovati ali polepšati v neko izumetničeno, nepravo podobo. Ja, včasih to lahko izjemno boli, še posebej dokler verjamemo, da si zaslužimo zgolj pogojno ljubezen (“Rad te bom imel, če/dokler si …”). Ampak pogosto točno to potrebujemo, da presečemo nezdrave korenine in poženemo nove.
Odpremo pa s svojo iskreno energijo in podobo vrata tistim, ki nas zares cenijo in vzljubijo točno take, kot smo. Manj kot smo negotove in manj mask kot nosimo na sebi, bolj enostavno jih bomo našle.
Sodi nas lahko vsak, skozi svoje oči in svojo prizmo prepričanj. To, čigava sodba se nas bo dotaknila, pa izbiramo povsem same. Zato izberimo ljudi, ki znajo videti našo edinstveno lepoto. Osredotočajmo se samo na ljudi, ki nas zares poznajo (ali pa jim sploh dopustimo, da nas spoznajo!), so nam blizu po energiji in naravnanosti v življenju ter cenijo naš “paket”, tako lepo embalažo kot vsebino :) To je tistih nekaj oseb, ki nam dajejo pravo zrcalo, in edini, katerih mnenju o naši lepoti zares prisluhnemo in ga, če se nam zdi smiselno, vzamemo v obzir - ker vemo, da nam v življenju privoščijo najboljše in so veseli, kadar lahko žarimo.
Objektivna lepota ne obstaja. Obstaja le določen skupek mnenj in prepričanj, ki v določenem času razvije močnejši glas in vpliv ter tako preostalo množico (torej nas) na vse možne promocijske načine precej uspešno prepričuje, da “točno takšna-in-takšna ženska” predstavlja objektivno dejstvo o lepoti. Moč tega prepričanja pa krepimo me same točno s tem, ko vse nesrečne opazujemo to idealizirano podobo in si na vsak način prizadevamo, da bi se ji čim bolj približale. Tu imamo večjo vlogo kot si sploh lahko predstavljamo.
Ostane torej subjektivna podoba lepote. In ta je pravzaprav najpomembnejša :) Ali zares potrebujemo občutek, da cel svet goji prepričanje, da smo čudovite, popolne in lepe ženske? Saj tudi smo, čisto vsaka. Ampak ne potrebujemo, da v to verjamejo milijoni ljudi. Ali ni morda dovolj, da to misli oseba, s katero želimo graditi prihodnost? Oseba, ki vidi in razume tudi našo notranjost, ki se zares zaljubi v “cel paket” in nas spodbuja, da sijemo tudi navzven? Še najbolj pomembno pa je, da do tega spoznanja pridemo ME SAME. Ko se prebijemo čez vse naučene negotovosti in negativna prepričanja o sebi, si upamo biti zares me, znotraj in zunaj. In takrat enostavno zapremo vrata vsem tistim, ki so nas želeli na silo spremeniti, preoblikovati ali polepšati v neko izumetničeno, nepravo podobo. Ja, včasih to lahko izjemno boli, še posebej dokler verjamemo, da si zaslužimo zgolj pogojno ljubezen (“Rad te bom imel, če/dokler si …”). Ampak pogosto točno to potrebujemo, da presečemo nezdrave korenine in poženemo nove.
Odpremo pa s svojo iskreno energijo in podobo vrata tistim, ki nas zares cenijo in vzljubijo točno take, kot smo. Manj kot smo negotove in manj mask kot nosimo na sebi, bolj enostavno jih bomo našle.
Sodi nas lahko vsak, skozi svoje oči in svojo prizmo prepričanj. To, čigava sodba se nas bo dotaknila, pa izbiramo povsem same. Zato izberimo ljudi, ki znajo videti našo edinstveno lepoto. Osredotočajmo se samo na ljudi, ki nas zares poznajo (ali pa jim sploh dopustimo, da nas spoznajo!), so nam blizu po energiji in naravnanosti v življenju ter cenijo naš “paket”, tako lepo embalažo kot vsebino :) To je tistih nekaj oseb, ki nam dajejo pravo zrcalo, in edini, katerih mnenju o naši lepoti zares prisluhnemo in ga, če se nam zdi smiselno, vzamemo v obzir - ker vemo, da nam v življenju privoščijo najboljše in so veseli, kadar lahko žarimo.
RSS Feed