Priznam, svet bleščečih prodajaln me je tam nekje ob koncu najstništva, ko sem začela prvič služiti svoj denar, precej odnesel. Toliko izbire, toliko možnosti in priložnosti, da z oblačili in dodatki postaneš "nekdo". Popolno preplavljenje veselega hormona, ko prideš domov in začneš ulov zlagati iz nakupovalnih vrečk. Za tistih nekaj trenutkov sem se počutila kot kraljica sveta.
Ne morem ravno reči, da sem bila najhujša nakupovalka vseh časov, to bi bilo vsekakor pretirano. Sem pa zagotovo kupila mnogo več kosov, kot sem jih v resnici potrebovala ali nosila.
Hkrati se mi je zdelo, da mi kup oblačil ponuja neko varnost, obenem pa mi daje občutek, da sem "kul", ker imam nekaj novega. Ker prijateljice to opazijo in ker se dobro počutim, ko dobim pohvalo: "Oooo, danes si pa nova! Kako ti paše!" Vse to je bil zgolj kup približno prepričljivih izgovorov, da sem lahko svoje "shopping" izlete v miru nadaljevala.
Po neštetih ponovljenih scenarijih veselega praznjenja novih in novih nakupovalnih vrečk sem nekega naključnega jutra razočarano stala pred omaro, z občutkom, da nimam kaj obleči. Absurd, pravzaprav. Kot da stojiš pred polnim hladilnikom hrane in misliš, da nimaš nič za jesti. Ker bi bilo v njem pet paketov paštet (sicer jih ne ješ, ampak gre za novost, ki jo enostavno moraš poskusit; pa res imajo dolg rok uporabe!), 5 litrov navadnega mleka, ki ga zelo redko piješ (je bilo ravno v akciji, noro ugodna cena!), in gora jogurtov (8+2 gratis!), ti pa ugotavljaš, da pravzaprav obožuješ zelenjavo in bi dala vse za eno dobro solato.
In takrat se je počasi začelo rojevati spoznanje, da zaradi oblačil nikoli ne bom postala "nekdo". Da moram to, kdo sem, najprej razčistiti sama pri sebi, nato pa tej novo odkriti osebi izbrati in sestaviti (zgraditi) obvladljivo in nosljivo garderobo, ki jo bo podprla pri tem, kako se predstavlja svetu. In da to, da se dobro počutim in naredim dober vtis na ljudi, vsekakor ne more biti v prvi vrsti odvisno od tega, da vsakič oblečem nekaj novega.
Ob tem se še vedno vsakokrat sproti učim - na sebi (tako kot se sčasoma spreminjam jaz in moje dojemanje sebe, tako se tudi moj osebni stil) in skupaj z vsemi, ki mi zaupate, da vam priskočim na pomoč na tej misiji. In vsakič mi je v veliko zadovoljstvo videti, ko se nekdo "najde" in v ogledalu po dolgem času zagleda podobo, ki mu je všeč in se zato tudi v svoji koži počuti mnogo bolje - pa za to ni bilo potrebno kupiti ogromnih vreč novih kosov.
In ja, priznam. Kljub vsemu se še danes kdaj (predvsem na kakšen dan, ko se ne počutim najbolje) navzamem tega adrenalina, ko vstopim v lepo prodajalno z oblačili. Ta stari val občutka, da bo moja sreča odvisna od velikosti vrečke, ki bo šla z mano. Le da se zdaj ustavim in opomnim, da je ta občutek zgolj iluzija; da se za zunanjim bliščem skriva mnogo manj bleščeča resnica in da bo zadovoljstvo ob zmagi, ko bom domov odšla praznih rok, mnogo večje kot tiste ob zlaganju novih oblačil, ki jih v resnici sploh ne potrebujem. Hkrati pa je to tudi notranji opomnik, da se posvetim sebi in ugotovim, katero praznino poskušam zapolniti z nepotrebnimi stvarmi.
Manj je več, ko začnem izbirati premišljeno. Ko namesto nepreglednega kupa oblačil, med katerim se sploh ne znajdem več in mi pogosto celo povzroča stres, odprem omaro in sem navdušena, ker imam obvladljivo zalogo kvalitetnih oblačil in so mi vsi kosi všeč. Ker imajo smisel in vem, da praktično ne morem zgrešiti z izbiro, ker se tudi med sabo smiselno skladajo. Ker to, da manj časa posvečam premetavanju omare in oblačenju, pomeni, da imam več časa za stvari, ki dajejo mojemu življenju več smisla.
Želim, da so moja izbrana oblačila zgolj podpora temu, kdor sem, in ne center mojega sveta. S tem pa naredim več dobrega tudi za svet, v katerem živim.
Ne morem ravno reči, da sem bila najhujša nakupovalka vseh časov, to bi bilo vsekakor pretirano. Sem pa zagotovo kupila mnogo več kosov, kot sem jih v resnici potrebovala ali nosila.
Hkrati se mi je zdelo, da mi kup oblačil ponuja neko varnost, obenem pa mi daje občutek, da sem "kul", ker imam nekaj novega. Ker prijateljice to opazijo in ker se dobro počutim, ko dobim pohvalo: "Oooo, danes si pa nova! Kako ti paše!" Vse to je bil zgolj kup približno prepričljivih izgovorov, da sem lahko svoje "shopping" izlete v miru nadaljevala.
Po neštetih ponovljenih scenarijih veselega praznjenja novih in novih nakupovalnih vrečk sem nekega naključnega jutra razočarano stala pred omaro, z občutkom, da nimam kaj obleči. Absurd, pravzaprav. Kot da stojiš pred polnim hladilnikom hrane in misliš, da nimaš nič za jesti. Ker bi bilo v njem pet paketov paštet (sicer jih ne ješ, ampak gre za novost, ki jo enostavno moraš poskusit; pa res imajo dolg rok uporabe!), 5 litrov navadnega mleka, ki ga zelo redko piješ (je bilo ravno v akciji, noro ugodna cena!), in gora jogurtov (8+2 gratis!), ti pa ugotavljaš, da pravzaprav obožuješ zelenjavo in bi dala vse za eno dobro solato.
In takrat se je počasi začelo rojevati spoznanje, da zaradi oblačil nikoli ne bom postala "nekdo". Da moram to, kdo sem, najprej razčistiti sama pri sebi, nato pa tej novo odkriti osebi izbrati in sestaviti (zgraditi) obvladljivo in nosljivo garderobo, ki jo bo podprla pri tem, kako se predstavlja svetu. In da to, da se dobro počutim in naredim dober vtis na ljudi, vsekakor ne more biti v prvi vrsti odvisno od tega, da vsakič oblečem nekaj novega.
Ob tem se še vedno vsakokrat sproti učim - na sebi (tako kot se sčasoma spreminjam jaz in moje dojemanje sebe, tako se tudi moj osebni stil) in skupaj z vsemi, ki mi zaupate, da vam priskočim na pomoč na tej misiji. In vsakič mi je v veliko zadovoljstvo videti, ko se nekdo "najde" in v ogledalu po dolgem času zagleda podobo, ki mu je všeč in se zato tudi v svoji koži počuti mnogo bolje - pa za to ni bilo potrebno kupiti ogromnih vreč novih kosov.
In ja, priznam. Kljub vsemu se še danes kdaj (predvsem na kakšen dan, ko se ne počutim najbolje) navzamem tega adrenalina, ko vstopim v lepo prodajalno z oblačili. Ta stari val občutka, da bo moja sreča odvisna od velikosti vrečke, ki bo šla z mano. Le da se zdaj ustavim in opomnim, da je ta občutek zgolj iluzija; da se za zunanjim bliščem skriva mnogo manj bleščeča resnica in da bo zadovoljstvo ob zmagi, ko bom domov odšla praznih rok, mnogo večje kot tiste ob zlaganju novih oblačil, ki jih v resnici sploh ne potrebujem. Hkrati pa je to tudi notranji opomnik, da se posvetim sebi in ugotovim, katero praznino poskušam zapolniti z nepotrebnimi stvarmi.
Manj je več, ko začnem izbirati premišljeno. Ko namesto nepreglednega kupa oblačil, med katerim se sploh ne znajdem več in mi pogosto celo povzroča stres, odprem omaro in sem navdušena, ker imam obvladljivo zalogo kvalitetnih oblačil in so mi vsi kosi všeč. Ker imajo smisel in vem, da praktično ne morem zgrešiti z izbiro, ker se tudi med sabo smiselno skladajo. Ker to, da manj časa posvečam premetavanju omare in oblačenju, pomeni, da imam več časa za stvari, ki dajejo mojemu življenju več smisla.
Želim, da so moja izbrana oblačila zgolj podpora temu, kdor sem, in ne center mojega sveta. S tem pa naredim več dobrega tudi za svet, v katerem živim.
RSS Feed