Ta objava mi ne gre zlahka izpod prstov in priznam, da sem jo najdlje premlevala v mislih. Zagotovo zato, ker je do sedaj najbolj osebna in je o svojih bitkah najtežje pisati. A hkrati sem imela občutek, da moram deliti še en košček Urshe - eden tistih, ki mi dajejo največ pogona, da želim ustvarjati in deliti vsebine, ki bodo morda še katero izmed vas spodbudile, da bo nase začela gledati in se doživljati drugače, skozi prizmo pristne lepote.
S svojimi 159 cm višine (vedno sem jih rada zaokrožila na 160, da sem se počutila malce višja :)) in 67 kilogrami bi se zagotovo težko kvalificirala v svet spopularizirano zaželenih in družbeno odobravanih teles. Verjetno je deloma tudi zato trajalo veliko let, da sem se naučila, kako se sprejeti in udobno živeti v teh dimenzijah.
Odkar pomnim, sem bila med malce bolj “polnimi”. Ne bi rekla pretirano težkimi ali kot jih v družbi neprijazno označujemo “debelimi”, ampak ravno dovolj, da sem izstopala med svojimi vrsticami. Takrat sem živela v prepričanju, da to ni v redu - ker me nihče ni naučil nasprotnega.
Kot mala punčka sem se zaljubila v ples in v njem tudi dolga leta aktivno ostala. A na mojo “nesrečo” je ples področje, kjer so telesa še toliko bolj pod drobnogledom in vsa nenapisana pravila težijo k temu, da naj bo plesalka drobna in vitka. To mi je bilo sicer redko izrečeno neposredno v obraz, a so bili pogledi namesto besed dovolj zgovorni. Pogledi soplesalk. Občinstva. Ni bilo potrebno, da so bili zlonamerni; ljudje smo hitro lahko peklenski sodniki, ne da bi to zares želeli, in jaz sem jih v otroškem telesu kot točno takšne občutila. Preveč.
V času pubertete je moje telo mnogo prej kot tista od vrstnic pridobilo še nove nezaželene obline in pritegnilo nove neprijetne poglede. Tako sem se znašla ujeta v plesni umetnosti, ki sem jo imela tako zelo rada, hkrati pa sem imela občutek, da vanjo ne spadam, ker moje telo ni dovolj dobro. “Lepo si plesala, samo morala bi bit malo bolj elegantna, veš - plesalke rabijo bit elegantne, ti nisi za plesalko …” Uf, so zabolele te besede, ko sem jih prvič zares slišala. Vrezale so se v spomin in se mi še večkrat predvajale kot pokvarjena plošča. Navzven sem se vedno delala močno in si postavljala neprebojen ščit. Potihem pa sem v ozadju skozi leta poskušala skoraj vse. Jesti manj, ekstremno zdravo, teči kilometre in kilometre, preživljati popoldneve in večere v fitnesu … Telo se je preoblikovalo, a kilogrami na tehtnici so ostali skoraj nespremenjeni. Kot slaba šala ali posmeh vsemu vloženemu trudu. Takrat še vedno nisem razumela, da bistvo ni v kilogramih …
… dokler ni v moje življenje prišla oseba, ki mi je pomagala začeti kopati po sebi. Oseba, ki me je potiskala izven meja omejujočih prepričanj in mi pokazala, kako omejen je moj pogled na (zunanjo) lepoto. Po kupih prebranih knjig, zaključenem študiju psihologije in dolgih notranjih pogovorih sama s seboj, sem sčasoma uspela priti do naslednjih spoznanj:
S svojimi 159 cm višine (vedno sem jih rada zaokrožila na 160, da sem se počutila malce višja :)) in 67 kilogrami bi se zagotovo težko kvalificirala v svet spopularizirano zaželenih in družbeno odobravanih teles. Verjetno je deloma tudi zato trajalo veliko let, da sem se naučila, kako se sprejeti in udobno živeti v teh dimenzijah.
Odkar pomnim, sem bila med malce bolj “polnimi”. Ne bi rekla pretirano težkimi ali kot jih v družbi neprijazno označujemo “debelimi”, ampak ravno dovolj, da sem izstopala med svojimi vrsticami. Takrat sem živela v prepričanju, da to ni v redu - ker me nihče ni naučil nasprotnega.
Kot mala punčka sem se zaljubila v ples in v njem tudi dolga leta aktivno ostala. A na mojo “nesrečo” je ples področje, kjer so telesa še toliko bolj pod drobnogledom in vsa nenapisana pravila težijo k temu, da naj bo plesalka drobna in vitka. To mi je bilo sicer redko izrečeno neposredno v obraz, a so bili pogledi namesto besed dovolj zgovorni. Pogledi soplesalk. Občinstva. Ni bilo potrebno, da so bili zlonamerni; ljudje smo hitro lahko peklenski sodniki, ne da bi to zares želeli, in jaz sem jih v otroškem telesu kot točno takšne občutila. Preveč.
V času pubertete je moje telo mnogo prej kot tista od vrstnic pridobilo še nove nezaželene obline in pritegnilo nove neprijetne poglede. Tako sem se znašla ujeta v plesni umetnosti, ki sem jo imela tako zelo rada, hkrati pa sem imela občutek, da vanjo ne spadam, ker moje telo ni dovolj dobro. “Lepo si plesala, samo morala bi bit malo bolj elegantna, veš - plesalke rabijo bit elegantne, ti nisi za plesalko …” Uf, so zabolele te besede, ko sem jih prvič zares slišala. Vrezale so se v spomin in se mi še večkrat predvajale kot pokvarjena plošča. Navzven sem se vedno delala močno in si postavljala neprebojen ščit. Potihem pa sem v ozadju skozi leta poskušala skoraj vse. Jesti manj, ekstremno zdravo, teči kilometre in kilometre, preživljati popoldneve in večere v fitnesu … Telo se je preoblikovalo, a kilogrami na tehtnici so ostali skoraj nespremenjeni. Kot slaba šala ali posmeh vsemu vloženemu trudu. Takrat še vedno nisem razumela, da bistvo ni v kilogramih …
… dokler ni v moje življenje prišla oseba, ki mi je pomagala začeti kopati po sebi. Oseba, ki me je potiskala izven meja omejujočih prepričanj in mi pokazala, kako omejen je moj pogled na (zunanjo) lepoto. Po kupih prebranih knjig, zaključenem študiju psihologije in dolgih notranjih pogovorih sama s seboj, sem sčasoma uspela priti do naslednjih spoznanj:
- Če bom svoje telo obravnavala kot najhujšega sovražnika, mi bo točno tak odnos tudi vračalo nazaj. In ker je to edino telo, v katerem lahko živim, je moja odločitev, ali se ga bom naučila imeti rada kot najboljšega prijatelja ali pa ga do konca življenja obsojati.
- Zaslužim si ljubezen, najprej svojo, nato pa tudi od drugih, in to točno takšna, kot sem. Številka na tehtnici je zgolj nepomembna številka, ki smo ji povsem sami pripisali pretirano velik pomen. Kdor me ne sprejema v tej podobi, postavlja pogoj “ljubezni” na nekaj tako površinskega kot je oblika telesa in odobravanja takih ljudi v življenju ne potrebujem.
- Moj uspeh v življenju ni odvisen od zunanje podobe ampak od tega, koliko jaz verjamem in stojim za to podobo. Če se v sebi počutim lepo in dovolj dobro, se bo to kazalo tudi navzven in pravi ljudje bodo to znali prepoznati ter začutiti, ne glede na to, na katerem področju želim delati in ustvarjati.
- Presenetljivo, a oblačila, ki zares pristajajo mojemu telesu in odražajo mojo osebnost, me lahko podprejo in mi dvignejo razpoloženje tudi v dneh, ko se ne počutim najbolje.
In takrat sem razumela, zakaj kilogrami niso nikoli izginili. Ker sem potrebovala to bolečo izkušnjo in to lekcijo! Ker sem rabila razumeti, da pravzaprav sploh ni potrebno, da izginejo. Ker sploh ni potrebno, da jih preverjam, če znam prisluhniti svojemu telesu. Da je moje telo, v obliki polne peščene ure, močno in zdravo in ga imam vso pravico imeti rada. Da je povsem v redu, da se v tej koži dobro počutim, ker ni razloga, da se ne bi. Prav osvobajajoče je bilo prvič v življenju začutiti, da sem lahko tudi jaz - lepa. Pridevnik, ki si ga prej nikoli ne bi upala nadeti, ker nisem verjela, da si ga zaslužim.
Najbolj zanimivo pri vsem tem pa je, da sem od tistega trenutka naprej začela prejemati veliko naključnih komplimentov, v stilu: “Kako si danes lepa!”; “Ti si pa vedno le lepša!”. Pri tem se ni absolutno NIČ spremenilo, vsaj na zunaj ne. Ja, zamenjala sem nekaj oblačil in morda spremenila običajen make-up ali barvo las, a še vedno sem bila ista Ursha, z istim telesom in istimi dimenzijami, ki sem jih prej vztrajno zavračala. Kar želim povedati je, da se je spremenila energija, s katero sem vstopala v svet. Dopustila sem si biti 100% jaz, znotraj in navzven, in se pri tem dobro počutila; in v tem je bila bistvena razlika. Zunanja potrditev je začela prihajati, ko nisem več hrepenela po njej, ob vsem tem pa sem tudi na plesnem parketu postajala bolj gotova vase kot kadarkoli prej. Podobo v ogledalu sem končno začutila kot svojo zaveznico.
Za vse, ki potihem ali naglas obsojate svoje telo, iz kakršnega koli razloga - začnite iskati odgovore v sebi. Tudi, če ste prepričane, da bi bilo za vas zdravo izgubiti ali pridobiti kakšen kilogram - telo bo začelo sodelovati, ko se boste v celoti sprejele ZDAJ, ta trenutek. In ko boste izhajale iz ljubezni in ne odpora do sebe, takrat se bodo vse stvari postavile na pravo mesto. Spontano boste oblikovale nekatere nove navade in tudi vaše telo se bo pri tem preoblikovalo do mere, ki je za vaše zdravje in dobro počutje najboljša.
Vsaka od nas zagotovo nosi drugačno zgodbo in drugačno bolečino, a bistvo je, da smo si nekje na poti dovolile sprejeti sodbo drugih, da nismo dovolj dobre. Morda so ti ljudje celo že davno odšli iz našega življenja, me pa še vedno nosimo to isto sodbo in vanjo verjamemo. In dokler ne začnemo kopati po njej in jo zamenjevati z novo, drugačno resnico, nikoli ne bomo zadovoljne same s sabo, ne glede na to, kakšna bo naša podoba in kako zelo bo morda všeč drugim.
Ne pričakujte čudežne spremembe čez noč - potreben je čas in vztrajno delo na sebi, da začnemo spreminjati stare vzorce, ki smo jih toliko let nosile v sebi. Tudi sama imam še vedno dneve, ko se v svoji koži ne počutim najbolje in bi se najraje skrila pred celim svetom, a takih dni je v primerjavi s tistimi “dobrimi” vedno le manj in zaradi tega je vložen trud več kot vreden. Prav zato želim vsem tistim ženskam, ki na pot ljubezni do sebe še stopate, biti v oporo, da bi se v svoji koži začele počutiti zares čudovito - na začetku morda le za trenutek ali dva, nato nekaj dni … nazadnje pa vseh 365 dni v letu.
Najbolj zanimivo pri vsem tem pa je, da sem od tistega trenutka naprej začela prejemati veliko naključnih komplimentov, v stilu: “Kako si danes lepa!”; “Ti si pa vedno le lepša!”. Pri tem se ni absolutno NIČ spremenilo, vsaj na zunaj ne. Ja, zamenjala sem nekaj oblačil in morda spremenila običajen make-up ali barvo las, a še vedno sem bila ista Ursha, z istim telesom in istimi dimenzijami, ki sem jih prej vztrajno zavračala. Kar želim povedati je, da se je spremenila energija, s katero sem vstopala v svet. Dopustila sem si biti 100% jaz, znotraj in navzven, in se pri tem dobro počutila; in v tem je bila bistvena razlika. Zunanja potrditev je začela prihajati, ko nisem več hrepenela po njej, ob vsem tem pa sem tudi na plesnem parketu postajala bolj gotova vase kot kadarkoli prej. Podobo v ogledalu sem končno začutila kot svojo zaveznico.
Za vse, ki potihem ali naglas obsojate svoje telo, iz kakršnega koli razloga - začnite iskati odgovore v sebi. Tudi, če ste prepričane, da bi bilo za vas zdravo izgubiti ali pridobiti kakšen kilogram - telo bo začelo sodelovati, ko se boste v celoti sprejele ZDAJ, ta trenutek. In ko boste izhajale iz ljubezni in ne odpora do sebe, takrat se bodo vse stvari postavile na pravo mesto. Spontano boste oblikovale nekatere nove navade in tudi vaše telo se bo pri tem preoblikovalo do mere, ki je za vaše zdravje in dobro počutje najboljša.
Vsaka od nas zagotovo nosi drugačno zgodbo in drugačno bolečino, a bistvo je, da smo si nekje na poti dovolile sprejeti sodbo drugih, da nismo dovolj dobre. Morda so ti ljudje celo že davno odšli iz našega življenja, me pa še vedno nosimo to isto sodbo in vanjo verjamemo. In dokler ne začnemo kopati po njej in jo zamenjevati z novo, drugačno resnico, nikoli ne bomo zadovoljne same s sabo, ne glede na to, kakšna bo naša podoba in kako zelo bo morda všeč drugim.
Ne pričakujte čudežne spremembe čez noč - potreben je čas in vztrajno delo na sebi, da začnemo spreminjati stare vzorce, ki smo jih toliko let nosile v sebi. Tudi sama imam še vedno dneve, ko se v svoji koži ne počutim najbolje in bi se najraje skrila pred celim svetom, a takih dni je v primerjavi s tistimi “dobrimi” vedno le manj in zaradi tega je vložen trud več kot vreden. Prav zato želim vsem tistim ženskam, ki na pot ljubezni do sebe še stopate, biti v oporo, da bi se v svoji koži začele počutiti zares čudovito - na začetku morda le za trenutek ali dva, nato nekaj dni … nazadnje pa vseh 365 dni v letu.
 Ursha pred več kot 10 leti ... |  ... in Ursha danes. |
RSS Feed