Navdušeno si ogledujem fotografijo prijateljice, na kateri se mi zdi lepa kot princesa, a ko ošinem njen obraz, vidim, da ni zadovoljna. "Moj bog, prosim ne reci, da si nisi všeč?!" jo zgroženo vprašam. Ona pa se kritično zastrmi v sliko in reče: "Ja, če ne bi imela tak kriv nos ..."
Malce dlje kot običajno je minilo od moje zadnje objave na blogu in priznam, da sem imela kar malce slabo vest. V glavi je nastajala že nekaj časa, a enostavno nisem prišla do trenutkov, da bi jo spravila na "elektronski papir". Razlog pa je bil v tem, da sva skupaj z možem zadnjih nekaj tednov zelo veliko časa posvetila fotografiranju različnih portretov in prav s tem je povezano tudi moje današnje pisanje. Kratek utrinek iz uvoda je le eden od primerov, kako zelo smo ženske izgubile svoj "kompas" in podlegle kompleksu izmišljene popolnosti zunanje podobe, ki je nikoli ni mogoče doseči.
"Joj ne, jaz sem pa tako čudna na slikah." "Mene kamera prav ne mara." "Še na nobeni sliki do zdaj si nisem bila všeč." Se katera prepozna v takih izjavah? Take in podobne stavke sem zadnje čase slišala tako pogosto, da me je kar malo zabolelo. Smo res tako kritične do sebe? Se res tako zelo nimamo rade, da ne znamo videti vsaj delčka svoje lepote?
Pobrskajte nazaj po spominu - kaj je prvič sprožilo to, da niste marale svojih slik? Je bila to negativna pripomba nekoga? Vas je enkrat nekdo res ujel ravno v neugodnem kotu ali izrazu, ki ste se ga potem sramovale in ga še zdaj vidite v vsaki novi sliki? Si želite drugačno telo ali obraz in zato ne sprejemate sebe?
Vredno je omeniti, da pri tem izjemno močno delujejo tudi "samouresničujoče se prerokbe". Če se odločimo, da na slikah ne bomo izgledale v redu, potem je še za tako dobrega fotografa misija nemogoče, da nas bo ujel v najboljši luči. Ker energija, ki jo bomo oddajale (joj nisem lepa; spet bodo čudne slike; naj bo ta muka že mimo …), tega ne more podpreti. In največja skrivnost lepih slik nikoli ni (samo) v lepem obrazu ali telesu - ampak predvsem v energiji, ki jo oddajamo!
Čisto vsaka oseba je lahko lepa na sliki. Ja, vsaka! Pa za to ne potrebuje zglajene kože ali "popravljenih" oblin. Ko se sprosti in pride na plan njena pristna energija - to je tista neponovljiva lepota, ki je nič ne more preseči. Samo dovoliti si moramo novo, drugačno izkušnjo in nov pogled nase; dopustiti možnost, da so prav naše “slabosti” v resnici naša drugačnost in posebnost. In prosim - ne primerjajte sebe, ko vas popoldne na kavi poslika prijateljica, s fotografijami zvezdnic, za katerimi stoji nekaj ur dela maskerjev in računalniških popravkov. Ker globoko v sebi vse vemo, da so tudi one samo ljudje, da imajo tudi one "slabe kote" in da zjutraj izgledajo precej drugače kot na fotografiji v reviji. Vse imamo slabosti, če jih začnemo iskati. A če se pri zvezdah znamo tako dobro osredotočiti samo na tisto, kar je na njih najlepše, ni vrag, da tega ne bi zmogle tudi pri sebi. Zato naslednjič, ko pogledate svojo fotografijo, začnite iskati lepoto in ne tiste majhne “slabosti”, ki jih zelo verjetno opazite edino ve same.
Vse smo se rodile kot originali. Ne preživimo življenja v lovu za tem, da postanemo slaba kopija lepote nekoga drugega :)
"Joj ne, jaz sem pa tako čudna na slikah." "Mene kamera prav ne mara." "Še na nobeni sliki do zdaj si nisem bila všeč." Se katera prepozna v takih izjavah? Take in podobne stavke sem zadnje čase slišala tako pogosto, da me je kar malo zabolelo. Smo res tako kritične do sebe? Se res tako zelo nimamo rade, da ne znamo videti vsaj delčka svoje lepote?
Pobrskajte nazaj po spominu - kaj je prvič sprožilo to, da niste marale svojih slik? Je bila to negativna pripomba nekoga? Vas je enkrat nekdo res ujel ravno v neugodnem kotu ali izrazu, ki ste se ga potem sramovale in ga še zdaj vidite v vsaki novi sliki? Si želite drugačno telo ali obraz in zato ne sprejemate sebe?
Vredno je omeniti, da pri tem izjemno močno delujejo tudi "samouresničujoče se prerokbe". Če se odločimo, da na slikah ne bomo izgledale v redu, potem je še za tako dobrega fotografa misija nemogoče, da nas bo ujel v najboljši luči. Ker energija, ki jo bomo oddajale (joj nisem lepa; spet bodo čudne slike; naj bo ta muka že mimo …), tega ne more podpreti. In največja skrivnost lepih slik nikoli ni (samo) v lepem obrazu ali telesu - ampak predvsem v energiji, ki jo oddajamo!
Čisto vsaka oseba je lahko lepa na sliki. Ja, vsaka! Pa za to ne potrebuje zglajene kože ali "popravljenih" oblin. Ko se sprosti in pride na plan njena pristna energija - to je tista neponovljiva lepota, ki je nič ne more preseči. Samo dovoliti si moramo novo, drugačno izkušnjo in nov pogled nase; dopustiti možnost, da so prav naše “slabosti” v resnici naša drugačnost in posebnost. In prosim - ne primerjajte sebe, ko vas popoldne na kavi poslika prijateljica, s fotografijami zvezdnic, za katerimi stoji nekaj ur dela maskerjev in računalniških popravkov. Ker globoko v sebi vse vemo, da so tudi one samo ljudje, da imajo tudi one "slabe kote" in da zjutraj izgledajo precej drugače kot na fotografiji v reviji. Vse imamo slabosti, če jih začnemo iskati. A če se pri zvezdah znamo tako dobro osredotočiti samo na tisto, kar je na njih najlepše, ni vrag, da tega ne bi zmogle tudi pri sebi. Zato naslednjič, ko pogledate svojo fotografijo, začnite iskati lepoto in ne tiste majhne “slabosti”, ki jih zelo verjetno opazite edino ve same.
Vse smo se rodile kot originali. Ne preživimo življenja v lovu za tem, da postanemo slaba kopija lepote nekoga drugega :)
RSS Feed