Med branjem knjige Pot samoodvisnosti, meni zelo ljubega avtorja Jorgeja Bucaya, sem naletela na tole zgodbo, ki tako odlično ponazori moje razmišljanje, da sem jo prav želela vključiti v tale zapis. Takole gre odlomek iz knjige:
Neki kralj je šel na svoj vrt in odkril, da njegova drevesa, grmovje in cvetlice hirajo.
Hrast mu je povedal, da umira, ker ne more zrasti tako visoko kakor Smreka.
Ko se je obrnil k Smreki, je videl, da se je podrla, ker ne more obroditi grozdja kakor Trta. In Trta je venela, ker ni cvetela kakor Vrtnica.
Vrtnica je jokala, ker ni visoka in močna kakor Hrast.
Tedaj pa je naletel na rastlino, Frezijo, ki je cvetela in bila lepa, kot še nikoli.
Kralj jo je vprašal:
“Kako da tako zdravo rasteš sredi tega venečega in zapuščenega vrta?”
Roža mu je odgovorila:
“Ne vem. Mogoče zato, ker sem si vedno predstavljala, da si takrat, ko si me posadil, hotel Frezije. Če bi hotel Hrast ali Vrtnico, bi posadil to. Takrat sem si rekla: poskusila bom biti najboljša mogoča Frezija.”
Zdaj si na vrsti ti … Ni možnosti, da bi bil kdo drug. Lahko uživaš v tem in se zalivaš z ljubeznijo do samega sebe, lahko pa veneš v samoobsojanju.
Kdo pa si ti, ki zdaj tole bereš? Si večino časa kot Hrast, Smreka, Vrtnica … in hrepeniš po tem, da bi bila drugačna? Ali pa zares razumeš, kako lepo lahko uspevaš enostavno v tem, kdor si?
Vsaka od nas se je rodila kot poseben, unikaten zapis v svetu. Če bi se vesolje, Bog ali v kar koli verjamemo, odločili, da je bolje, če smo vse enake, bi bile takšne tudi ustvarjene. Ampak čar je prav v raznolikosti, unikatnosti - najbolj čarobni vrtovi so tisti, kjer sobivajo, se bohotijo ali omamno dehteče cvetijo najrazličnejše rastline. Prav zato je za našo srečo in za to, da lahko v življenju zares uspevamo, ključno to, da se prepoznamo, razumemo in znamo ceniti vse to, kar smo. In prenehamo razmišljati o tem, kar nismo.
A v fazi odraščanja se tako pogosto srečujemo s primerjanjem, da nam zleze pod kožo. Sosedova Mojca je bolj pametna, sošolka Jana je lepša in bolj vitka, mlajša sestra je bolj pogumna, starejša je bolj uspešna … In tako pobiramo in sčasoma s sabo nosimo neznansko težek kovček vsega, kar nismo. Kar “nismo dovolj”. Glas samoobsojanja pa nas redno sprašuje “zakaj nisi bolj takšna kot Mojca, Jana, tvoje sestre …”.
Vendar - ko se enkrat zavemo, da tovorimo ta odvečen kovček, ga lahko odložimo. Morda najprej samo za trenutek, če nas je strah. Če smo ga preveč navajene in ne vemo, kdo bomo brez njega - ker nas je na nek način vendarle določal in nam dajal podobo, pa čeprav negativno. In ko ga odložimo, zares pomislimo, kdo smo. Brez primerjanja. Kaj mi gre dobro, kaj imam rada, kaj mi je pri sebi všeč, kaj vidijo v meni najboljši prijatelji? Sem bolj, če si še enkrat sposodim Bucayeve metafore, Smreka, Vrtnica, Trta ali morda nekaj povsem drugega? Šele ko bomo namreč razumele in v polnosti sprejele to, kar smo, se bomo lahko začele zalivati z ljubeznijo. Takrat bomo razumele, da morda ne potrebujemo takšne zemlje kot Smreka, da ne potrebujemo toliko sonca kot Trta in da ne potrebujemo občudovanja tistih, ki imajo radi drevesa, če smo morda - Frezija. Takrat bomo lahko zares začele postajati najboljša verzija sebe.
Neki kralj je šel na svoj vrt in odkril, da njegova drevesa, grmovje in cvetlice hirajo.
Hrast mu je povedal, da umira, ker ne more zrasti tako visoko kakor Smreka.
Ko se je obrnil k Smreki, je videl, da se je podrla, ker ne more obroditi grozdja kakor Trta. In Trta je venela, ker ni cvetela kakor Vrtnica.
Vrtnica je jokala, ker ni visoka in močna kakor Hrast.
Tedaj pa je naletel na rastlino, Frezijo, ki je cvetela in bila lepa, kot še nikoli.
Kralj jo je vprašal:
“Kako da tako zdravo rasteš sredi tega venečega in zapuščenega vrta?”
Roža mu je odgovorila:
“Ne vem. Mogoče zato, ker sem si vedno predstavljala, da si takrat, ko si me posadil, hotel Frezije. Če bi hotel Hrast ali Vrtnico, bi posadil to. Takrat sem si rekla: poskusila bom biti najboljša mogoča Frezija.”
Zdaj si na vrsti ti … Ni možnosti, da bi bil kdo drug. Lahko uživaš v tem in se zalivaš z ljubeznijo do samega sebe, lahko pa veneš v samoobsojanju.
Kdo pa si ti, ki zdaj tole bereš? Si večino časa kot Hrast, Smreka, Vrtnica … in hrepeniš po tem, da bi bila drugačna? Ali pa zares razumeš, kako lepo lahko uspevaš enostavno v tem, kdor si?
Vsaka od nas se je rodila kot poseben, unikaten zapis v svetu. Če bi se vesolje, Bog ali v kar koli verjamemo, odločili, da je bolje, če smo vse enake, bi bile takšne tudi ustvarjene. Ampak čar je prav v raznolikosti, unikatnosti - najbolj čarobni vrtovi so tisti, kjer sobivajo, se bohotijo ali omamno dehteče cvetijo najrazličnejše rastline. Prav zato je za našo srečo in za to, da lahko v življenju zares uspevamo, ključno to, da se prepoznamo, razumemo in znamo ceniti vse to, kar smo. In prenehamo razmišljati o tem, kar nismo.
A v fazi odraščanja se tako pogosto srečujemo s primerjanjem, da nam zleze pod kožo. Sosedova Mojca je bolj pametna, sošolka Jana je lepša in bolj vitka, mlajša sestra je bolj pogumna, starejša je bolj uspešna … In tako pobiramo in sčasoma s sabo nosimo neznansko težek kovček vsega, kar nismo. Kar “nismo dovolj”. Glas samoobsojanja pa nas redno sprašuje “zakaj nisi bolj takšna kot Mojca, Jana, tvoje sestre …”.
Vendar - ko se enkrat zavemo, da tovorimo ta odvečen kovček, ga lahko odložimo. Morda najprej samo za trenutek, če nas je strah. Če smo ga preveč navajene in ne vemo, kdo bomo brez njega - ker nas je na nek način vendarle določal in nam dajal podobo, pa čeprav negativno. In ko ga odložimo, zares pomislimo, kdo smo. Brez primerjanja. Kaj mi gre dobro, kaj imam rada, kaj mi je pri sebi všeč, kaj vidijo v meni najboljši prijatelji? Sem bolj, če si še enkrat sposodim Bucayeve metafore, Smreka, Vrtnica, Trta ali morda nekaj povsem drugega? Šele ko bomo namreč razumele in v polnosti sprejele to, kar smo, se bomo lahko začele zalivati z ljubeznijo. Takrat bomo razumele, da morda ne potrebujemo takšne zemlje kot Smreka, da ne potrebujemo toliko sonca kot Trta in da ne potrebujemo občudovanja tistih, ki imajo radi drevesa, če smo morda - Frezija. Takrat bomo lahko zares začele postajati najboljša verzija sebe.
RSS Feed