Blog Posts

Moja slika - jo ljubim ali sovražim?

6/27/2016

Navdušeno si ogledujem fotografijo prijateljice, na kateri se mi zdi lepa kot princesa, a ko ošinem njen obraz, vidim, da ni zadovoljna. "Moj bog, prosim ne reci, da si nisi všeč?!" jo zgroženo vprašam. Ona pa se kritično zastrmi v sliko in reče: "Ja, če ne bi imela tak kriv nos ..."

Malce dlje kot običajno je minilo od moje zadnje objave na blogu in priznam, da sem imela kar malce slabo vest. V glavi je nastajala že nekaj časa, a enostavno nisem prišla do trenutkov, da bi jo spravila na "elektronski papir". Razlog pa je bil v tem, da sva skupaj z možem zadnjih nekaj tednov zelo veliko časa posvetila fotografiranju različnih portretov in prav s tem je povezano tudi moje današnje pisanje. Kratek utrinek iz uvoda je le eden od primerov, kako zelo smo ženske izgubile svoj "kompas" in podlegle kompleksu izmišljene popolnosti zunanje podobe, ki je nikoli ni mogoče doseči.

"Joj ne, jaz sem pa tako čudna na slikah." "Mene kamera prav ne mara." "Še na nobeni sliki do zdaj si nisem bila všeč." Se katera prepozna v takih izjavah? Take in podobne stavke sem zadnje čase slišala tako pogosto, da me je kar malo zabolelo. Smo res tako kritične do sebe? Se res tako zelo nimamo rade, da ne znamo videti vsaj delčka svoje lepote?

Pobrskajte nazaj po spominu - kaj je prvič sprožilo to, da niste marale svojih slik? Je bila to negativna pripomba nekoga? Vas je enkrat nekdo res ujel ravno v neugodnem kotu ali izrazu, ki ste se ga potem sramovale in ga še zdaj vidite v vsaki novi sliki? Si želite drugačno telo ali obraz in zato ne sprejemate sebe?

Vredno je omeniti, da pri tem izjemno močno delujejo tudi "samouresničujoče se prerokbe". Če se odločimo, da na slikah ne bomo izgledale v redu, potem je še za tako dobrega fotografa misija nemogoče, da nas bo ujel v najboljši luči. Ker energija, ki jo bomo oddajale (joj nisem lepa; spet bodo čudne slike; naj bo ta muka že mimo …), tega ne more podpreti. In največja skrivnost lepih slik nikoli ni (samo) v lepem obrazu ali telesu - ampak predvsem v energiji, ki jo oddajamo!

Čisto vsaka oseba je lahko lepa na sliki. Ja, vsaka! Pa za to ne potrebuje zglajene kože ali "popravljenih" oblin. Ko se sprosti in pride na plan njena pristna energija - to je tista neponovljiva lepota, ki je nič ne more preseči. Samo dovoliti si moramo novo, drugačno izkušnjo in nov pogled nase; dopustiti možnost, da so prav naše “slabosti” v resnici naša drugačnost in posebnost. In prosim - ne primerjajte sebe, ko vas popoldne na kavi poslika prijateljica, s fotografijami zvezdnic, za katerimi stoji nekaj ur dela maskerjev in računalniških popravkov. Ker globoko v sebi vse vemo, da so tudi one samo ljudje, da imajo tudi one "slabe kote" in da zjutraj izgledajo precej drugače kot na fotografiji v reviji. Vse imamo slabosti, če jih začnemo iskati. A če se pri zvezdah znamo tako dobro osredotočiti samo na tisto, kar je na njih najlepše, ni vrag, da tega ne bi zmogle tudi pri sebi. Zato naslednjič, ko pogledate svojo fotografijo, začnite iskati lepoto in ne tiste majhne “slabosti”, ki jih zelo verjetno opazite edino ve same.

Vse smo se rodile kot originali. Ne preživimo življenja v lovu za tem, da postanemo slaba kopija lepote nekoga drugega :)

0 Comments

Merilo lepote ali Kdo nas lahko sodi?

5/17/2016

0 Comments

Kdo ali kaj je merilo lepote in kdo ima sploh pravico soditi o našem izgledu? In kako vemo, da je mnenje objektivno?

Naj začnem kar pri bistvu - edino resnično merilo lepote smo me same! Rodile smo se posebne, edinstvene in popolnoma čudovite - izziv je le v tem, da nas je nekje na poti nekdo prepričal, da to ni res. Zato zdaj vlagamo trud in energijo v to, da se naučimo vrniti nazaj na začetek in začeti spet verjeti vase.

Naše zaznave - kako nekoga vidimo (kot lepega, posebnega, privlačnega, zanimivega …) - so izjemno kompleksne in nanje vplivajo vsa naša prepričanja, mnenja, informacije, čustva in občutki, ki jih nosimo v sebi, zato je vsako mnenje vedno povsem subjektivno.

Objektivna lepota ne obstaja. Obstaja le določen skupek mnenj in prepričanj, ki v določenem času razvije močnejši glas in vpliv ter tako preostalo množico (torej nas) na vse možne promocijske načine precej uspešno prepričuje, da “točno takšna-in-takšna ženska” predstavlja objektivno dejstvo o lepoti. Moč tega prepričanja pa krepimo me same točno s tem, ko vse nesrečne opazujemo to idealizirano podobo in si na vsak način prizadevamo, da bi se ji čim bolj približale. Tu imamo večjo vlogo kot si sploh lahko predstavljamo.

Ostane torej subjektivna podoba lepote. In ta je pravzaprav najpomembnejša :) Ali zares potrebujemo občutek, da cel svet goji prepričanje, da smo čudovite, popolne in lepe ženske? Saj tudi smo, čisto vsaka. Ampak ne potrebujemo, da v to verjamejo milijoni ljudi. Ali ni morda dovolj, da to misli oseba, s katero želimo graditi prihodnost? Oseba, ki vidi in razume tudi našo notranjost, ki se zares zaljubi v “cel paket” in nas spodbuja, da sijemo tudi navzven? Še najbolj pomembno pa je, da do tega spoznanja pridemo ME SAME. Ko se prebijemo čez vse naučene negotovosti in negativna prepričanja o sebi, si upamo biti zares me, znotraj in zunaj. In takrat enostavno zapremo vrata vsem tistim, ki so nas želeli na silo spremeniti, preoblikovati ali polepšati v neko izumetničeno, nepravo podobo. Ja, včasih to lahko izjemno boli, še posebej dokler verjamemo, da si zaslužimo zgolj pogojno ljubezen (“Rad te bom imel, če/dokler si …”). Ampak pogosto točno to potrebujemo, da presečemo nezdrave korenine in poženemo nove.
Odpremo pa s svojo iskreno energijo in podobo vrata tistim, ki nas zares cenijo in vzljubijo točno take, kot smo. Manj kot smo negotove in manj mask kot nosimo na sebi, bolj enostavno jih bomo našle.

Sodi nas lahko vsak, skozi svoje oči in svojo prizmo prepričanj. To, čigava sodba se nas bo dotaknila, pa izbiramo povsem same. Zato izberimo ljudi, ki znajo videti našo edinstveno lepoto. Osredotočajmo se samo na ljudi, ki nas zares poznajo (ali pa jim sploh dopustimo, da nas spoznajo!), so nam blizu po energiji in naravnanosti v življenju ter cenijo naš “paket”, tako lepo embalažo kot vsebino :) To je tistih nekaj oseb, ki nam dajejo pravo zrcalo, in edini, katerih mnenju o naši lepoti zares prisluhnemo in ga, če se nam zdi smiselno, vzamemo v obzir - ker vemo, da nam v življenju privoščijo najboljše in so veseli, kadar lahko žarimo.

0 Comments

7 razlogov, zakaj se ne počutimo lepe (II. del)

3/21/2016

0 Comments

Nadaljujem objavo izpred dveh tednov, v kateri sem pisala o pričakovanjih, sodbah in strahu. V tokratnem drugem delu pa vam predstavljam pogled na druge štiri kradljivce pozitivnih prepričanj o sebi.

4. Pomanjkanje izkušenj z dobrimi občutki

Morda bo kateri sprva to zvenelo malce nenavadno, a pravzaprav ni. Občutkov in počutij se učimo z izkušnjami. Tako kot zaljubljenost spoznamo, ko se prvič zares zaljubimo, tudi ljubezen do sebe spoznamo šele, ko jo prvič začutimo. Če se nikoli v življenju nismo počutile lepe ali posebne, nam ta občutek sploh še ni poznan in bomo sprva morda potrebovale čas, da ga zares razumemo. Vprašamo se lahko: “Kakšen občutek bi imela, če bi mi vsi okrog mene iskreno govorili, kako sem lepa in čudovita oseba?” To je sicer le vaja, s katero si lahko pomagamo razumeti občutek - da mu dodelimo pravi pomen in ga ne zamenjujemo s katerim koli drugim občutjem. Pomembno pa je, da kasneje ta dober občutek izhaja iz nas samih in ne iz potrditev drugih.

5. Pomanjkanje znanja

Če gojimo prepričanje, da oblačenje s stilom ni naša močna točka, in mislimo, da za to niti približno nimamo pravega znanja, potem obstaja velika verjetnost, da bomo vrgle puško v koruzo in se raje odločile, da ‘to ni za nas’. A skladno oblačenje ali negovanje svoje lepote sta prav tako spretnosti, kot mnogo drugih aktivnosti, ki smo se jih uspešno naučile v življenju - hoja, pisanje, vožnja avtomobila, kuhanje, … S to razliko, da tema spretnostima v večini primerov nihče ni posvečal veliko pozornosti in smo se ju naučile zgolj s posnemanjem drugih, družinskih članov, prijateljic ali medijskih zvezd. Vendar pa zgolj s posnemanjem vedno ostanemo samo kopija drugega in pogosto nehote ali nevede ustvarimo prepad med tem, kaj čutimo in kdo smo v sebi, ter tem, kar kažemo navzven s svojo podobo.

Če želimo v nečem postati dobre, torej tudi v oblačenju sebe, potem potrebujemo pridobiti spretnosti in jih spraviti v akcijo - s poskusi in napakami se učimo in prilagajamo izbire ter tako vedno le bolj napredujemo in smo ob pogledu nase vedno le bolj zadovoljne. Za mnoge to morda pomeni velik skok iz varnega območja, a spomnite se, da tudi učenje vožnje s kolesom ali avtomobilom ni bilo prvi dan za večino od nas prav nič prijetno. Občutek zaupanja vase in v svojo lepoto raste skozi vajo in prakso :)

6. Postavljanje sebe na zadnje mesto

Iz pogovorov z ženskami pogosto razberem, da čas, ki bi ga posvetile izključno sebi, vidimo kot izgubljen ali celo občutimo krivdo ob misli, da bi za uro ali dve v tednu vse ostalo postavile na stranski tir in dale sebe na prvo mesto. Gre za vzorec, ki ga, običajno nevede, že v otroštvu prevzamemo od bližnjih, najpogosteje staršev, in ga nato avtomatsko peljemo naprej tudi v svojem življenju - brez razmisleka, ali je za nas zares koristen.

Tako se izgubimo v nevarnem začaranem krogu pomembnih in manj pomembnih aktivnosti za druge - moža, fanta, otroke, prijatelje, mamo, taščo, sosedo … Celo solata na vrtu ali prah na vrhu omare včasih dobita več naše pozornosti, kot jo namenimo sebi.

“Ja ampak malo pa moram počistiti, poglej, kakšno imamo!” Je čistoča (če pustimo ob strani ekstreme) res pomembnejša od tega, da včasih poskrbite zase? In kakšno sporočilo s tem dajete okolici, morda svojim otrokom? Da se posvetimo sebi, samo če ostane čas po 1001 seznamu opravil, hkrati pa vemo, da tega seznam nikoli ni konec?

Ženske nismo neskončen vir samoobnovljive energije, ki bi jo lahko dan za dnem samo dajale. Ko smo izpraznjene, še kar želimo rešiti svet, a v resnici postajamo vedno le bolj zagrenjene, nesrečne in nezadovoljne. Mislimo, da nas bo hvaležnost drugih, za katere se 24 ur na dan razdajamo, napolnila, in včasih celo začnemo gojiti zamere, ker od njih ne dobimo tistega, kar želimo. Ampak drugi nas ne morejo napolniti s trajnimi dobrimi občutki, pridejo lahko samo od znotraj. Zato potrebujemo svoj čas, da se napolnimo, smo spet bolj zadovoljne s sabo in nato lahko z novo energijo več lepega damo tudi tistim okrog nas.

7. Odlašanje in iskanje izgovorov

Eden od izjemno pomembnih razlogov, ki nas omejuje na poti do tega, da se vsak dan počutimo lepe in vredne osebe, je tudi odlašanje. Kljub veliki želji, da bi nekaj spremenile, vedno najdemo izgovor, zakaj zdaj še ni pravi čas. “Saj se bom bolj posvetila sebi in si kupila lepša oblačila, ko bom shujšala / dobila službo / dobila fanta / se preselila / imela več časa / ko otroci odrastejo …” A tudi ko se vse to zares zgodi, najdemo nove razloge ‘proti’. Problem je v tem, da nam vse te zunanje okoliščine ne morejo prinesti boljših občutkov, če jih ne začnemo graditi same pri sebi. Jutri ne bomo nič bolj pripravljene za akcijo kot smo danes. Če se ne damo na urnik, potem se ne bomo nikoli prebile na vrh seznama svojih prioritet.

Edini čas, ki ga imamo kdajkoli na razpolago, da lahko nekaj spremenimo ali začnemo korak na novi poti je ZDAJ. Zato ZDAJ vzemite v roko tisto knjigo o samozavesti ali osebnosti rasti, ki sameva na polici in si jo že dolgo želite prebrati, odpravite se na sprehod in razmišljajte o sebi, privoščite si toplo kopel, oblecite najljubšo obleko in pojdite ven na pijačo, pokličite stilsko najbolj podkovano in najbolj pozitivno prijateljico ter jo prosite za pomoč pri nakupovanju, prijavite se na vam ljubo izobraževanje, rezervirajte razvajanje (samo zase!) ali karkoli drugega, kar vas bo dvignilo in napolnilo z dobrimi občutki. To je vaš trenutek. <3

0 Comments

7 razlogov, zakaj se ne počutimo lepe (I. del)

3/6/2016

0 Comments

Dolgo časa se že ukvarjam z vprašanjem, kaj je tisto, kar ženskam (in neredko tudi moškim) preprečuje, da bi se počutile lepe in vredne. Verjamem, da je možnih razlogov še več, a poskusila sem jih strniti v nekaj tistih najmočnejših, s katerimi se dnevno soočamo. Tokrat besede namenjam prvim trem.

1. Pretirana pričakovanja

Perfekcionizem je eden najhujših sovražnikov notranjega zadovoljstva in obenem tisti, katerega dolga leta bolj ali manj uspešno premagujem tudi sama, na različnih področjih življenja. Ko se ujamemo v igro lovljenja popolnosti in sledimo motu “samo najlepše je dovolj dobro”, vedno ostajamo poražene. Vedno je lahko nekdo še lepši, boljši, z lepšimi očmi, bolj ravnim in manjšim nosom, bolj fit postavo, bolj izbranimi oblačili, lepšimi fotografijami na Facebooku … Na podlagi opazovanja sveta okrog sebe si lestvico postavimo tako visoko, da je nikoli ne dosežemo in zato tudi ne moremo biti zadovoljne s sabo. Vedno od sebe pričakujemo samo še več, ali pa se zaradi tega celo nehamo truditi, ker zamišljena podoba ostaja nedosegljiva.

Sama sem namesto besede popolna tako raje začela uporabljati besedo “dovršena” - to v mojem jeziku pomeni, da zase v celoti poskrbim in se uredim po svojih najboljših močeh, kot najbolje zmorem in znam v tem trenutku. To ne pomeni, da iščem izgovore ali si vzamem manj časa zase; pomeni le, da sprejmem, da je to dovolj dobro in da bom sama sebi raje prijazna prijateljica kot neusmiljen kritik.

2. Ostre sodbe o sebi

Skozi leta smo, največkrat od naših najbližjih, hote ali nehote slišale in skrbno shranile številne negativne oznake, ki jih vedno znova potegnemo na plano, ko opazujemo svojo podobo. “Sem neprivlačna, dolgočasna, nimam šarma, nimam lepih potez, nisem bila ustvarjena, da bi bila lepa …” Takšne in še številne druge destruktivne misli nam zbijajo občutek zaupanja v svojo lepoto. Morda se bo katera celo oglasila z odgovorom: “Ampak - če je pa res! Res nisem / nimam tega in tega …” A čigava resnica je to? So nas tako označili vrstniki v mlajših letih, z različnimi zbadljivkami? Nas je slučajno v to prepričal bivši fant ali mož, ki nas ni v celoti cenil in nas je dnevno prikrito opominjal, kaj mu na nas ni všeč, me pa smo to sčasoma sprejele za svojo resnico?

Opomnimo se, da so to samo priučene sodbe, ki jih priklicujemo v misli. In v prvi vrsti sploh ni pomembno, če so v očeh kogarkoli resnične. Pomembno je dejstvo, da nam niso v pomoč in nas zgolj ovirajo na poti do lepše podobe sebe. Misli pa lahko, z malce truda in delom na sebi, nadomestimo z drugimi, bolj vzpodbudnimi. Če same na začetku zares ne najdemo ničesar, kar bi nam bilo na sebi všeč, lahko za pomoč prosimo dobro prijateljico ali koga drugega, ki nas ima zares rad. Ta nam bo takoj znal našteti vsaj 3 stvari, ki so na nas posebej lepe in na katere se lahko začnemo v bodoče bolj osredotočati kot na podlago za grajenje pozitivnih prepričanj o sebi.

3. Okupiranost s strahom

“Joj, osmešila se bom; kaj pa če ljudem v tej obleki ne bom všeč; nisem vajena pritegniti pozornosti, zagotovo bom čudno izpadla … Raje sploh ne grem.”

Strah je eno od čustev, ki imajo izjemno močan vpliv na naše izbire v življenju. Je vrojen mehanizem za preživetje, ki se praviloma sproži v primeru hude bolečine ali življenjske nevarnosti, nanj pa se odzovemo z begom ali s soočenjem s situacijo. A kljub temu, da gre za prirojeno čustvo, se odzivanja s strahom dodatno priučimo tudi s posnemanjem in opazovanjem obnašanja drugih, še posebej v otroštvu, ko mnogo časa preživimo s pomembnimi odraslimi, ki nam predstavljajo zgled in ključni model učenja. Tako se lahko naučimo, da se strah ne vključi zgolj v primeru dejanske ogroženosti, ampak tudi takrat, ko gre zgolj za namišljene nevarnosti - tudi takšne, ki se morda nikoli ne bodo zgodile.

Pravzaprav je večina strahov, ki jih občutimo, pridobljenih, ali pa oznako “strah” celo naučeno pripišemo občutkom, ki so sicer precej pozitivni. Ko sem kot mala deklica pred plesnim nastopom občutila pozitivno vznemirjenje, so me odrasli vedno mirili: “Naj te ne bo strah!”. A s tem, ko so mi iskreno želeli pomagati, so dosegli ravno nasprotno. Tako sem sicer pozitiven občutek, ki ga takrat še nisem najbolje razumela, ker je bil zame nov, začela vedno le bolj povezovati z negativnim strahom, in podobno se je morda zgodilo tudi vam, v najrazličnejših situacijah. Tako je “strah”, ki bi sicer lahko bil zgolj pozitivno vznemirjenje, postal že praktično običajen odziv v situacijah, ko ubiramo korake v neznano, izven ustaljenih in poznanih navad. In popolna sprememba oblačil ali preobrazba videza, ki je prej dolgo časa ostajal bolj ali manj nespremenjen, zagotovo šteje mednje. A v resnici nas torej nazaj sploh ne drži tisti primarni strah, ki človeku služi kot “alarm”, ko je ogroženo njegovo golo preživetje, temveč naš občutek, da se bodo uresničili najbolj črni scenariji - ki pa sploh niso osnovani na nobenem resničnem dejstvu, temveč jih ustvarimo zgolj v naših mislih.

Če strahu dovolimo, da nas ohromi in odvrne od sprememb (izberemo beg namesto soočenja), potem izpustimo tudi priložnost za vse čudovite občutke, ki nas pričakujejo na drugi strani. Zato je pomembno, da si strah sicer priznamo, a se pri tem ustavimo in premislimo, ali ne gre morda zgolj za ‘metuljčke v trebuhu’, ker je pred nami nekaj novega in nepoznanega, me pa smo jih pomotoma, ker smo se tako naučile, označile za strašljive. S tem zavedanjem bomo mnogo lažje izbrale soočenje z izzivom in stopile v akcijo. Če nam je lažje, si lahko tudi pomagamo z notranjim pogovorom: “Ok, hvala strah, slišim in čutim te, a tokrat mi ne koristiš, saj nisem resno ogrožena. Pravzaprav sem te samo zamešala z ‘metuljčki’, tako da lahko greš. :) Želim se počutiti lepše in bolje, zato bom pogumno izbrala spremembo, saj lahko mnogo več pridobim kot izgubim.”

( … se nadaljuje)

0 Comments

Moja pot iskanja lepote

2/14/2016

0 Comments

Ta objava mi ne gre zlahka izpod prstov in priznam, da sem jo najdlje premlevala v mislih. Zagotovo zato, ker je do sedaj najbolj osebna in je o svojih bitkah najtežje pisati. A hkrati sem imela občutek, da moram deliti še en košček Urshe - eden tistih, ki mi dajejo največ pogona, da želim ustvarjati in deliti vsebine, ki bodo morda še katero izmed vas spodbudile, da bo nase začela gledati in se doživljati drugače, skozi prizmo pristne lepote.

S svojimi 159 cm višine (vedno sem jih rada zaokrožila na 160, da sem se počutila malce višja :)) in 67 kilogrami bi se zagotovo težko kvalificirala v svet spopularizirano zaželenih in družbeno odobravanih teles. Verjetno je deloma tudi zato trajalo veliko let, da sem se naučila, kako se sprejeti in udobno živeti v teh dimenzijah.

Odkar pomnim, sem bila med malce bolj “polnimi”. Ne bi rekla pretirano težkimi ali kot jih v družbi neprijazno označujemo “debelimi”, ampak ravno dovolj, da sem izstopala med svojimi vrsticami. Takrat sem živela v prepričanju, da to ni v redu - ker me nihče ni naučil nasprotnega.

Kot mala punčka sem se zaljubila v ples in v njem tudi dolga leta aktivno ostala. A na mojo “nesrečo” je ples področje, kjer so telesa še toliko bolj pod drobnogledom in vsa nenapisana pravila težijo k temu, da naj bo plesalka drobna in vitka. To mi je bilo sicer redko izrečeno neposredno v obraz, a so bili pogledi namesto besed dovolj zgovorni. Pogledi soplesalk. Občinstva. Ni bilo potrebno, da so bili zlonamerni; ljudje smo hitro lahko peklenski sodniki, ne da bi to zares želeli, in jaz sem jih v otroškem telesu kot točno takšne občutila. Preveč.

V času pubertete je moje telo mnogo prej kot tista od vrstnic pridobilo še nove nezaželene obline in pritegnilo nove neprijetne poglede. Tako sem se znašla ujeta v plesni umetnosti, ki sem jo imela tako zelo rada, hkrati pa sem imela občutek, da vanjo ne spadam, ker moje telo ni dovolj dobro. “Lepo si plesala, samo morala bi bit malo bolj elegantna, veš - plesalke rabijo bit elegantne, ti nisi za plesalko …” Uf, so zabolele te besede, ko sem jih prvič zares slišala. Vrezale so se v spomin in se mi še večkrat predvajale kot pokvarjena plošča. Navzven sem se vedno delala močno in si postavljala neprebojen ščit. Potihem pa sem v ozadju skozi leta poskušala skoraj vse. Jesti manj, ekstremno zdravo, teči kilometre in kilometre, preživljati popoldneve in večere v fitnesu … Telo se je preoblikovalo, a kilogrami na tehtnici so ostali skoraj nespremenjeni. Kot slaba šala ali posmeh vsemu vloženemu trudu. Takrat še vedno nisem razumela, da bistvo ni v kilogramih …

… dokler ni v moje življenje prišla oseba, ki mi je pomagala začeti kopati po sebi. Oseba, ki me je potiskala izven meja omejujočih prepričanj in mi pokazala, kako omejen je moj pogled na (zunanjo) lepoto. Po kupih prebranih knjig, zaključenem študiju psihologije in dolgih notranjih pogovorih sama s seboj, sem sčasoma uspela priti do naslednjih spoznanj:

Če bom svoje telo obravnavala kot najhujšega sovražnika, mi bo točno tak odnos tudi vračalo nazaj. In ker je to edino telo, v katerem lahko živim, je moja odločitev, ali se ga bom naučila imeti rada kot najboljšega prijatelja ali pa ga do konca življenja obsojati.
Zaslužim si ljubezen, najprej svojo, nato pa tudi od drugih, in to točno takšna, kot sem. Številka na tehtnici je zgolj nepomembna številka, ki smo ji povsem sami pripisali pretirano velik pomen. Kdor me ne sprejema v tej podobi, postavlja pogoj “ljubezni” na nekaj tako površinskega kot je oblika telesa in odobravanja takih ljudi v življenju ne potrebujem.
Moj uspeh v življenju ni odvisen od zunanje podobe ampak od tega, koliko jaz verjamem in stojim za to podobo. Če se v sebi počutim lepo in dovolj dobro, se bo to kazalo tudi navzven in pravi ljudje bodo to znali prepoznati ter začutiti, ne glede na to, na katerem področju želim delati in ustvarjati.
Presenetljivo, a oblačila, ki zares pristajajo mojemu telesu in odražajo mojo osebnost, me lahko podprejo in mi dvignejo razpoloženje tudi v dneh, ko se ne počutim najbolje.

In takrat sem razumela, zakaj kilogrami niso nikoli izginili. Ker sem potrebovala to bolečo izkušnjo in to lekcijo! Ker sem rabila razumeti, da pravzaprav sploh ni potrebno, da izginejo. Ker sploh ni potrebno, da jih preverjam, če znam prisluhniti svojemu telesu. Da je moje telo, v obliki polne peščene ure, močno in zdravo in ga imam vso pravico imeti rada. Da je povsem v redu, da se v tej koži dobro počutim, ker ni razloga, da se ne bi. Prav osvobajajoče je bilo prvič v življenju začutiti, da sem lahko tudi jaz - lepa. Pridevnik, ki si ga prej nikoli ne bi upala nadeti, ker nisem verjela, da si ga zaslužim.

Najbolj zanimivo pri vsem tem pa je, da sem od tistega trenutka naprej začela prejemati veliko naključnih komplimentov, v stilu: “Kako si danes lepa!”; “Ti si pa vedno le lepša!”. Pri tem se ni absolutno NIČ spremenilo, vsaj na zunaj ne. Ja, zamenjala sem nekaj oblačil in morda spremenila običajen make-up ali barvo las, a še vedno sem bila ista Ursha, z istim telesom in istimi dimenzijami, ki sem jih prej vztrajno zavračala. Kar želim povedati je, da se je spremenila energija, s katero sem vstopala v svet. Dopustila sem si biti 100% jaz, znotraj in navzven, in se pri tem dobro počutila; in v tem je bila bistvena razlika. Zunanja potrditev je začela prihajati, ko nisem več hrepenela po njej, ob vsem tem pa sem tudi na plesnem parketu postajala bolj gotova vase kot kadarkoli prej. Podobo v ogledalu sem končno začutila kot svojo zaveznico.

Za vse, ki potihem ali naglas obsojate svoje telo, iz kakršnega koli razloga - začnite iskati odgovore v sebi. Tudi, če ste prepričane, da bi bilo za vas zdravo izgubiti ali pridobiti kakšen kilogram - telo bo začelo sodelovati, ko se boste v celoti sprejele ZDAJ, ta trenutek. In ko boste izhajale iz ljubezni in ne odpora do sebe, takrat se bodo vse stvari postavile na pravo mesto. Spontano boste oblikovale nekatere nove navade in tudi vaše telo se bo pri tem preoblikovalo do mere, ki je za vaše zdravje in dobro počutje najboljša.

Vsaka od nas zagotovo nosi drugačno zgodbo in drugačno bolečino, a bistvo je, da smo si nekje na poti dovolile sprejeti sodbo drugih, da nismo dovolj dobre. Morda so ti ljudje celo že davno odšli iz našega življenja, me pa še vedno nosimo to isto sodbo in vanjo verjamemo. In dokler ne začnemo kopati po njej in jo zamenjevati z novo, drugačno resnico, nikoli ne bomo zadovoljne same s sabo, ne glede na to, kakšna bo naša podoba in kako zelo bo morda všeč drugim.

Ne pričakujte čudežne spremembe čez noč - potreben je čas in vztrajno delo na sebi, da začnemo spreminjati stare vzorce, ki smo jih toliko let nosile v sebi. Tudi sama imam še vedno dneve, ko se v svoji koži ne počutim najbolje in bi se najraje skrila pred celim svetom, a takih dni je v primerjavi s tistimi “dobrimi” vedno le manj in zaradi tega je vložen trud več kot vreden. Prav zato želim vsem tistim ženskam, ki na pot ljubezni do sebe še stopate, biti v oporo, da bi se v svoji koži začele počutiti zares čudovito - na začetku morda le za trenutek ali dva, nato nekaj dni … nazadnje pa vseh 365 dni v letu.