Tokratna objava bo malce daljša, ker se mi zdi tema posebej pomembna in si zasluži nekaj več pozornosti. Pri svojem delu vedno poudarjam, da se lepota, tudi zunanja, začne znotraj. Vprašanje je le, kako globoko smo jo uspele zakopati.
Vse ženske smo se rodile lepe. Ne poznam male deklice, ki bi sama po sebi verjela, da je kaj manj lepa kot katera koli druga deklica - vsaj dokler tega prvič ne sliši od nekoga drugega.
Veliko nas je odraščalo v prepričanju, da ni dobro, če imamo preveč dobro mnenje o sebi - da bomo potem veljale za “zagledane vase” in v družbi ne bomo zaželene. A nekatere smo to vzele tako resno, da smo poleg besede “preveč” črtale tudi “dobro”. Počasi smo prevzele nagnjenost k temu, da pri sebi vedno prej iščemo napake kot tisto, kar je dobro in lepo - ali pa slednje celo enostavno preskočimo. In enako smo začele početi tudi pri drugih ljudeh.
Druge smo morda odraščale v družini, kjer je bila “zagledanost vase” zaželena in celo spodbujana. “Joj, naša je najlepši otrok!”; “Ti si najbolj pametna deklica!”; “Vsi starši nam bodo zavidali, kako čudovito punco imamo!”. Tu smo se naučile, da je življenje tekma (v lepoti, pameti, …), v kateri se vedno z nekom primerjamo - a je hkrati pomembno, da smo v tej primerjavi zmagovalke. In naredile bomo vse, da to tudi ostanemo ...
Ne glede na to, v katerem od zgornjih primerov se bolj najdemo - obema je skupna želja ohraniti občutek lastne vrednosti. In kadar tega občutka ne znamo ali ne zmoremo najti v sebi, ga najlažje dosežemo tako, da drugim začnemo zbijati vrednost. Seznam komentarjev, ki jih dnevno lahko poslušam v mestu, v službi, na kavi, sprehodu ali na avtobusu, bi lahko pisala v neskončnost: “poglej jo, kakšna je”; “v tistem krilu včeraj je izgledala res debela”; “uh, prav presuha je, pravi okostnjak, kdo sploh hoče takšne ženske”; “kje je pa to kičasto obleko našla …” Pravo tekmovanje v zbijanju “točk” drugim, da bo naš izkupiček izpadel malce bolj vreden.
Pa niti ni nujno, da vse te besede izrečemo na glas, lahko se nam porajajo samo v mislih. Se bodo pa vse te besede odražale v tem, kakšno energijo bomo izžarevale. Kritika drugih in sebe ubija lepoto in enako velja za pretirano (samo)hvalo.
Pot do preprostega zavedanja svoje vrednosti in lepote, brez oziranja za drugimi, v prvem koraku pomeni opustitev potrebe, da se vedno z nekom primerjamo. Nato pa sledi potovanje do razumevanja, da smo, točno take kot smo, vredne osebe. Da je čar ravno v tem, da smo si med seboj različne - velike, majhne, polne, drobne, zaobljene, s takimi in drugačnimi lasmi, očmi, nosovi, nogami, … s takimi in drugačnimi lastnostmi, sposobnostmi, spretnostmi in potenciali.
Seveda se ob tem lahko zavedamo, kje želimo še napredovati in se spreminjati, a ob tem vedno prepoznavamo in cenimo vse svoje trenutne dobre lastnosti in nas ni sram na glas reči: “O, danes pa res dobro izgledam!” To je zdravo samozaupanje in s tem ni čisto nič narobe. In danes lahko čisto VSE res dobro izgledamo. Tvoja lepota ne vzame nič stran moji in prav tako ne obratno. Tako kot lahko lilija in vrtnica rasteta ena ob drugi, vsaka v svoji edinstveni lepoti. In zgolj dejstvo, da ima nekdo morda raje vrtnice kot lilije (ali obratno), ne definira njune vrednosti.
Imejmo se rade in se sprejemajmo v popolnosti, take kot smo. Le tako bomo na polno odprle vrata svoji lepoti in svoji pravi vrednosti - unikatni kombinaciji naše osebnosti, spretnosti, sposobnosti in tudi zunanjosti, ki pa je vedno le odsev tega, kar se dogaja znotraj.
Ne rečem, da je naloga enostavna. In tudi ne trdim, da je pot do tega zavedanja pri vseh kratka in lahkotna. Lahko pa z gotovostjo potrdim, da je vredno stopiti nanjo.
©Urška Černigoj, stilska psihologinja
Veliko nas je odraščalo v prepričanju, da ni dobro, če imamo preveč dobro mnenje o sebi - da bomo potem veljale za “zagledane vase” in v družbi ne bomo zaželene. A nekatere smo to vzele tako resno, da smo poleg besede “preveč” črtale tudi “dobro”. Počasi smo prevzele nagnjenost k temu, da pri sebi vedno prej iščemo napake kot tisto, kar je dobro in lepo - ali pa slednje celo enostavno preskočimo. In enako smo začele početi tudi pri drugih ljudeh.
Druge smo morda odraščale v družini, kjer je bila “zagledanost vase” zaželena in celo spodbujana. “Joj, naša je najlepši otrok!”; “Ti si najbolj pametna deklica!”; “Vsi starši nam bodo zavidali, kako čudovito punco imamo!”. Tu smo se naučile, da je življenje tekma (v lepoti, pameti, …), v kateri se vedno z nekom primerjamo - a je hkrati pomembno, da smo v tej primerjavi zmagovalke. In naredile bomo vse, da to tudi ostanemo ...
Ne glede na to, v katerem od zgornjih primerov se bolj najdemo - obema je skupna želja ohraniti občutek lastne vrednosti. In kadar tega občutka ne znamo ali ne zmoremo najti v sebi, ga najlažje dosežemo tako, da drugim začnemo zbijati vrednost. Seznam komentarjev, ki jih dnevno lahko poslušam v mestu, v službi, na kavi, sprehodu ali na avtobusu, bi lahko pisala v neskončnost: “poglej jo, kakšna je”; “v tistem krilu včeraj je izgledala res debela”; “uh, prav presuha je, pravi okostnjak, kdo sploh hoče takšne ženske”; “kje je pa to kičasto obleko našla …” Pravo tekmovanje v zbijanju “točk” drugim, da bo naš izkupiček izpadel malce bolj vreden.
Pa niti ni nujno, da vse te besede izrečemo na glas, lahko se nam porajajo samo v mislih. Se bodo pa vse te besede odražale v tem, kakšno energijo bomo izžarevale. Kritika drugih in sebe ubija lepoto in enako velja za pretirano (samo)hvalo.
Pot do preprostega zavedanja svoje vrednosti in lepote, brez oziranja za drugimi, v prvem koraku pomeni opustitev potrebe, da se vedno z nekom primerjamo. Nato pa sledi potovanje do razumevanja, da smo, točno take kot smo, vredne osebe. Da je čar ravno v tem, da smo si med seboj različne - velike, majhne, polne, drobne, zaobljene, s takimi in drugačnimi lasmi, očmi, nosovi, nogami, … s takimi in drugačnimi lastnostmi, sposobnostmi, spretnostmi in potenciali.
Seveda se ob tem lahko zavedamo, kje želimo še napredovati in se spreminjati, a ob tem vedno prepoznavamo in cenimo vse svoje trenutne dobre lastnosti in nas ni sram na glas reči: “O, danes pa res dobro izgledam!” To je zdravo samozaupanje in s tem ni čisto nič narobe. In danes lahko čisto VSE res dobro izgledamo. Tvoja lepota ne vzame nič stran moji in prav tako ne obratno. Tako kot lahko lilija in vrtnica rasteta ena ob drugi, vsaka v svoji edinstveni lepoti. In zgolj dejstvo, da ima nekdo morda raje vrtnice kot lilije (ali obratno), ne definira njune vrednosti.
Imejmo se rade in se sprejemajmo v popolnosti, take kot smo. Le tako bomo na polno odprle vrata svoji lepoti in svoji pravi vrednosti - unikatni kombinaciji naše osebnosti, spretnosti, sposobnosti in tudi zunanjosti, ki pa je vedno le odsev tega, kar se dogaja znotraj.
Ne rečem, da je naloga enostavna. In tudi ne trdim, da je pot do tega zavedanja pri vseh kratka in lahkotna. Lahko pa z gotovostjo potrdim, da je vredno stopiti nanjo.
©Urška Černigoj, stilska psihologinja
RSS Feed