“Oh, draga moja, to je za mlade, kaj se bom jaz zdaj rihtala, ko sem že stara …” Prav zanima me, kje so se mnoge dame, ki so še v zgodnjih zrelih letih, ta stavek naučile, ker pogosto slišim skoraj identičen izgovor, zakaj ni (več) potrebno, da bi investirale čas in pozornost vase ter v premišljeno izbiro oblačil, ki jih dajejo nase. Še bolj pa me preseneti, ko mi to reče kakšna mlada dama, ki, vsaj glede na statistike, ni še niti na polovici svojega življenja.
Yoko Ono (japonska avantgardna umetnica in aktivistka za mir, ki je ravno pred nekaj dnevi praznovala svoj 83. rojstni dan - mnoge jo morda bolje poznate kot vdovo bivšega člana Beatlov, Johna Lennona) je v enem od intervjujev podala čudovito izjavo o staranju: “Nekateri ljudje so stari pri 18 in nekateri mladi pri 90 … čas je koncept, ki smo ga ustvarili ljudje.” Starost je zgolj in samo številka, v sebi pa lahko vedno ostanemo mlade, če se tako odločimo.
Če smo nekaj let starejše kot navidezno brezhibne mladenke, ki nas gledajo iz revij ali TV zaslonov, to še ne pomeni, da moramo biti dolgočasne in neopazne. Skrivnost nikoli ni v letih temveč v energiji, ki jo oddajamo. Pri tem ni potrebno, da se trudimo izgledati mlajše.
“Jaz želim le izgledati čim bolj jaz, v najboljši možni različici, saj je to tisto kar me dela edinstveno in drugačno od vseh ostalih.” To je moje osebno vodilo pri skrbi zase in vseh stilskih izbirah.
Če navlečemo nase nekaj brezobličnih kosov, ki kar kričijo “Ne želim skrbeti zase!” ali “Vseeno mi je, kaj si misliš o meni!”, potem bomo prek njih le stežka oddajale čudovito energijo, ki bi ljudi kar pritegnila, da bi si nas želeli spoznati. Morda smo sicer odlična in nadvse prijetna družba, a dejstvo je, da bo prvo sporočilo, ki ga bomo poslale, povsem napačno, psihološke raziskave pa so že večkrat pokazale, da ljudje nehote bolj verjamemo nebesedni komunikaciji. Tako si že v izhodišču postavimo nepotrebne ovire za vzpostavitev dobrega stika z ljudmi. Pomislite, kako dnevno srečujete ljudi in si samo s pogledom nanje v trenutku ustvarjate različne vtise … in če bi na ulici, v službi, na družabnem dogodku ali kjerkoli drugje zagledale sebe, kakšen vtis bi si pustile? Se vam zdi, da bi si bile všeč?
Za koga se pravzaprav urejamo? Zaradi koga se želimo počutiti in biti lepe? Za fanta, moža, otroke, prijateljice, mame …? Je njihovo mnenje res edino pomembno? Je morda trenutek, ko uspešno ujamemo moža, tisti, ko se nam ni več potrebno aktivno ukvarjati z lepoto? Ali pa nas pri izbiri oblačil tako ali drugače usmerjajo drugi in smo pozabile, da imamo svoj glas. S tem, ko želimo zgolj ustreči ljudem okrog sebe, nase pa pozabljamo, se uklanjamo prepričanju, da je mnenje drugih o nas bolj pomembno kot mnenje nas samih. To nas vodi v začaran krog razočaranj, saj je vsem nemogoče ustreči, poleg tega pa nas izbire ‘za druge’ pogosto pripeljejo v situacije, ko se odločamo ‘proti sebi’. Spomnim se še časov, ko sem nekaj oblekla samo zato, ker je bilo všeč tedanjemu fantu, sama pa se sploh nisem dobro počutila. Tako ostajamo nesrečne, vse dokler potrditev iščemo zunaj sebe.
Zakaj bi z oziranjem na starost opustile ali pozabile na nekaj tako lepega kot je osebni stil? Pravzaprav verjamem, da smo z leti lahko samo še boljše - od zmedene ali vihrave mladostne faze, ko se še iščemo in preizkušamo vse mogoče, sčasoma vedno bolj odkrivamo, kdo smo in kaj si želimo zase, s tem pa lahko tudi naša podoba in stil postajata vedno bolj usklajena in natančneje odražata tisto, kar je znotraj nas. Ni lepšega kot na sprehodu po mestu zagledati urejeno 80-letnico, ki je zjutraj premišljeno izbrala svoja oblačila in žari od življenjske energije, ki jo še vedno nosi v sebi. "Še vedno sem čudovita in odlično se počutim v svoji koži," mi sporoča, brez da bi spregovorila. Ustni kotički se mi kar privzdignejo in vsakič začutim iskreno željo, da bi takšne gospe povabila na kavo, ker se mi zazdi, da bi bil užitek preživeti kakšno urico v njihovi družbi. To je tista notranja lepota, ki jo z veseljem delijo in jo lahko tudi mi delimo s svetom. Odvisna pa je samo od nas samih in ko začnemo zares zaupati vanjo, nam je nikoli nihče ne more vzeti.
©Urška Černigoj, stilska psihologinja
RSS Feed